EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

15.4.2013

prof. dr. Miro Cerar

Naše skrajnosti

Življenje nas marsikdaj potiska v skrajnosti. Ali pa se nam tako vsaj zdi. V vsakem primeru se jim vsaj občasno nihče ne izogne. Ali se jim Slovenci ne bomo uspeli ali celo smeli izogniti zdaj, ko iščemo izhod iz vedno resnejše družbene krize? Kdo bi pač enostavno porekel, da se klin pač s klinom zbija. Toda ali se vsi tisti, ki stavijo le še na najbolj radikalne ukrepe, resnično zavedajo vseh njihovih posledic?

Če bomo Slovenci resnično želeli preseči sedanjo krizo, se nekaterim skrajnostim v prihodnje ne bomo mogli izogniti. Če želimo ustrezno spreobrniti na bolje naše gospodarstvo, finance, pravno in socialno državo, kulturo in še marsikaj moramo očitno dokaj skrajno zarezati v korupcijo na vseh ravneh ter v mnoge slabe običaje in prakse, ki so nas pripeljale v sedanje stanje. V nekaterih segmentih bo treba z zakonodajo korenito spremeniti tiste dele sistema, ki omogočajo t.i. sistemsko korupcijo. Vse to je in bo seveda neizogibno povezano tudi z mnogimi nujnimi personalnimi spremembami na najvišjih ravneh, pa tudi širše znotraj uradniške, bančne, gospodarske, socialne in drugih sfer, kjer še vedno vedrijo in marsikje celo dominirajo posamezniki s premalo znanja, delavnosti in državljanske zavesti ter s preveliko mero smisla in volje za uveljavljanje nezasluženih privilegijev, za ribarjenje v kalnem ter za jemanje in (pre)razdeljevanje tistega, kar ne pripada niti njim niti njihovim »bližnjim«. Povedano enostavno: v državo in družbo je in bo treba vnesti več reda, delavnosti, poštenosti in odgovornosti. Tega pa enostavno ni mogoče storiti brez določenih radikalnih ukrepov. Brez skrajnosti, torej.

Toda z našimi slovenskimi skrajnostmi je nekako takole. Ko gre za skrajno discipliniranje ali odrekanje na strani drugih, smo vsi zelo odločni, ko pa bi se morali disciplinirati in čemu odreči sami, smo bistveno bolj omahljivi in »zapleteni«. Profesorji, študenti, šolniki, delavci, kmetje, verske skupnosti, uradniki, politiki, sodniki, direktorji, zdravniki, obrtniki, bančniki, športniki, znanstveniki – vsi smo polni idej, kako bi bilo treba rigorozno napraviti red pri drugih, ko pa smo na dnevnem redu sami, se začnemo praviloma obnašati »stanovsko solidarno« in dokazovati, da je treba red in boljše prakse uvesti najprej pri vseh drugih in šele nato pri nas samih. Junakov, ki bi dali zgled ostalim, tako na kolektivni ravni skorajda ni. Seveda to ni kaka velika slovenska posebnost, toda v sedanji situaciji postaja takšna drža posameznih družbenih skupin za celotno družbo vedno bolj destruktivna.

Toda skrajnosti resnično niso nedolžna stvar. Vsaka skrajnost namreč pomeni prekinitev neke kontinuitete, nekega dlje časa trajajočega razvoja. Slovenci, ki marsikje le težko vzdržujemo kontinuiteto, moramo biti pri tem nadvse previdni. To velja še posebej sedaj, ko imamo prvič v zgodovini svojo državo. Če nam ne bo uspelo ohraniti pozitivnih pridobitev in potencialov naše (relativne) samostojnosti, potem bomo odgovorni za največji nacionalni polom v slovenski zgodovini. Ko dosežeš največ, lahko namreč z izgubo tega padeš najgloblje. Pri tem se moramo zavedati, da nismo sovražnik le sami sebi (čeprav smo v tem že pravi izvedenci), pač pa je okoli nas, v EU in širše v svetu, veliko »subjektov«, ki se jim kljub majhnosti slovenskega ozemlja in prebivalstva naša geostrateška lega, naravna bogastva ter ne nazadnje nekatere slovenske banke in podjetja še zdaleč ne zdijo nekaj zanemarljivega. Prav pri ohranjanju naše politične, ekonomske, okoljske, kulturne in druge temeljne substance moramo biti nadvse odločni in previdni, kajti če jo razprodamo ali (kako drugače) izničimo, bomo (p)ostali hlapci – pa če se zdi komu ta prispodoba še tako oguljena oziroma neustrezna.

Kar resnično potrebujemo je zato predvsem prava mera. Kljub nekaterim nujnim skrajnostim, ki jih bo treba uveljaviti pri preboju iz krize, je namreč treba slovensko družbo v celoti vseskozi obdržati v nekem temeljnem ravnovesju. Preveč radikalnih posegov v posamezne dele sistema lahko namreč pomeni kolaps celote.

Naj to ponazorim na eni od aktualnih perspektiv. Mnogi predstavniki nedavno prebujene civilne družbe, ki si z javnim pritiskom na vodilne politične strukture upravičeno prizadevajo uveljaviti višje demokratične in pravne standarde, nastopajo v teh prizadevanjih pogosto s skrajnimi zahtevami. Ker ugotavljajo, da »tam zgoraj vsi kradejo« ter da »so vsi koruptivni in nesposobni«, ti predstavniki civilne družbe zahtevajo ukinitev političnih strank, dosledno uvedbo in izvajanje neposredne demokracije, takojšnji ali vsaj čim prejšnji umik vseh sedanjih politikov ter nekatere druge stvari, ki (lahko) pomenijo precejšen odklon od naše ustavne ureditve. Nekatere politične skupine zahtevajo celo nekakšno drugo republiko, ki pa je vsaj doslej še niso prepričljivo opredelile in pojasnile. Bolečina in jeza mnogih državljanov se lahko vsak hip ponovno prelije v širše javne proteste, le da ti v prihodnje več ne bodo tako miroljubni kot so bili vsaj večinoma dosedanji. Takšna družbena klima je visoko eksplozivna in nas lahko hitro skrajnostno zaniha v širši družbeni nered.

Kljub dobronamernosti zgoraj navedenih in podobnih usmeritev civilne družbe in posameznih državljanov, nas takšne skrajnosti ne bodo rešile ali popeljale v boljšo družbo. Naša ustavna ureditev je (bila) po temeljitem premisleku konec 80-ih in v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja zastavljena po vzoru relativno uspešnih evropskih in svetovnih demokracij, zato se temu ustavnemu okviru vsaj v temeljnih vidikih ne smemo odreči. Seveda so lahko dobrodošle izboljšave na področju neposredne in posredne demokracije, volilnega sistema, sodstva, pristojnosti in struktur posameznih državnih organov ipd., toda pot iz krize moramo – kot pogosto poudarjam – iskati znotraj obstoječega ustavnega sistema. To je sistem, ki nas napeljuje k učinkoviti pravni državi z razvito demokratično kulturo in poudarjenim zagotavljanjem človekovih pravic. To, da se tem idealom še nismo dovolj približali, oziroma smo se od njih marsikje celo oddaljili, nas nikakor ne sme zavesti v prepričanje, da lahko na sedanji stopnji naše družbene zavesti ustvarimo politični unikum, v katerem ne bo političnih strank, ljudje pa bodo opustili dosedanje popoldanske in večerne dejavnosti (hobije) ter se začeli namesto tega kot aktivni državljani množično izobraževati in nadvse etično in pravno korektno udejstvovati na področju politike, ekonomije, financ, sociale itd., s čimer bodo ustvarili pogoje za neposredno demokracijo, za delegatski sistem, za izkoreninjenje izkoriščanja človeka po človeku, za solidarno in pošteno družbo ipd.  – Ali ni zanimivo, kako ti bolj ali manj marksistično-socialistični pojmi, ki smo se jim nekako uradno odrekli v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja, ponovno stopajo v zavest ljudi, tudi tistih (mlajših), ki sploh ne vedo, da se mnoge njihove današnje socialne in politične zahteve ujemajo z nekoč tako razvpito marksistično filozofijo in družbeno-ekonomsko teorijo.

Skratka, s skrajnostmi velja biti nadvse previden. Prava pot je tista, ki se skrajnostim izogiba. To ne pomeni, da hudih protipravnih ravnanj ne bi smeli in morali strogo obsojati in kaznovati v skladu z zakonom. Prav tako to ne pomeni, da bi se civilna družba morala kakorkoli (samo)omejevati v svojem aktivnem državljanstvu in konstruktivni kritiki oblastnikov. Zagotovo pa se je treba v tem času izogibati spodbujanju državljanov in poklicnih političnih akterjev k zahtevam po radikalnih spremembah ustavne ureditve ter k vsakršnemu spodbujanju nasilja. Takšne skrajnosti bi namreč zagotovo vodile v destruktivne posledice za vse nas in za našo domovino.

prof. dr. Miro Cerar
miro.cerar@pf.uni-lj.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Miro Cerar
Pravna fakulteta v Ljubljani
miro.cerar@pf.uni-lj.si

 

2014
2013
2012