EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

2.4.2013

prof. dr. Miro Cerar

Točka brez povratka

Točka brez povratka (angl. point of no return) na različnih področjih človeškega življenja označuje neko prelomno časovno-situacijsko točko, od katere dalje vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoča. Ali se takšni točki na ravni družbenega dogajanja približujemo tudi Slovenci, ali pa smo jo morda celo že dosegli?

O točki brez povratka (tudi: točki brez vrnitve, točki preloma ipd.) je mogoče zaslediti veliko različnih opisov. V tehničnem smislu lahko, denimo, ta točka pomeni tisti trenutek v času leta z letalom, od katerega dalje se zaradi že porabljenega goriva letalo ne more vrniti na letališče, s katerega je vzletelo. Stara politična zgodovinska soznačnica za točko brez povratka je legendarna prispodoba o Cezarjevem »prečkanju Rubikona«. Ko je ta slavni rimski vojskovodja kljub zakoniti prepovedi s svojo vojsko prečkal reko Rubikon, si je s tem praktično onemogočil vrnitev, kajti če v nadaljnjem pohodu na Rim ne bi bil dosegel zmage oziroma prevlade, bi bil usmrčen. Cezar naj bi po pripovedih prečkanje navedene reke pospremil z izjavo »Alea iacta est« - kocka je padla, kar je prav tako slavna metafora za točko brez povratka. Ko namreč pri igri na srečo igralec (od)vrže kocko in se ta še kotali po mizi, nobene že vložene stave ni več mogoče preklicati.

Nadaljnja prispodoba za točko brez povratka je lahko tudi izjava, da je nekdo za seboj porušil vse (svoje) mostove. V vojaškem smislu to pomeni, da se vojska, ki stori kaj takega, ne more več vrniti nazaj in je prisiljena nadaljevati svoj vojaški pohod proti določenemu cilju. V figurativnem smislu pa lahko to pomeni, da človek, skupina ali kar neka celotna družba stori nekaj takega, kar jo v očeh drugih posameznikov ali družbenih entitet postavi v povsem novo perspektivo, iz katere več ne more stopiti nazaj v prejšnjo. Tako je npr. v drugi svetovni vojni Hitler s svojimi zločinskimi pajdaši zagrešil toliko zločinov zoper ljudi in človeštvo, da od zmagovitih zavezniških držav tudi v (hipotetičnem) primeru svoje predaje in kesanja nikakor ni mogel pričakovati kakršnegakoli odpuščanja, bodisi v smislu pomilostitve nacistov in drugih zločincev bodisi v smislu kakršnegakoli priznanja nemških nasilnih ozemeljskih pridobitev.

Seveda je v resnici vsaka točka na linearno-časovnem kontinuumu zemeljskega življenja točka brez povratka. Povedano preprosteje: vse, kar storimo, je enkratno in neponovljivo. Ničesar ne moremo zares vrniti nazaj, v prejšnje stanje. Vsaka izrečena beseda, vsako dobro ali slabo dejanje – vse to povzroči spremembo v svetu, tj. v našem življenju in življenju drugih, pri čemer te spremembe ne moremo več izničiti. Lahko jo miselno zanemarimo, pozabimo, odpustimo ali se potrudimo vzpostaviti stanje, ki je čim bolj podobno tistemu, ki smo ga z našimi mislimi, besedami in dejanji spremenili. Toda v resnici je to le prihodnost oziroma nova sedanjost, ki nas bolj ali manj spominja na preteklost.

Sintagme »točka brez povratka« torej tudi v personalnem ali družbenem smislu ne smemo razumeti dobesedno, pač pa, kot že rečeno, v njenem metaforičnem pomenu. Ponazarja nam trenutek, v katerem nastopi bistvena, radikalna sprememba nekega osebnega ali družbenega stanja, ki človeka ali družbo bistveno prenovi, bodisi v dobrem ali slabem. Od te točke dalje rečemo, da ta oseba ali družba ni več ista. S tem je v njej pretrgana neka dotedanja kontinuiteta. Tako kot smrt pretrga nit življenja, ali kot vojna ali revolucija povzročita, da ni »nič več tako, kot je bilo«.

Za Slovenijo sta v teh časih ključni dve točki brez povratka. Ena pozitivna in druga negativna. Prva se je verjetno že zgodila, drugo, ki se zagotovo še ni, pa moramo na vsak način preprečiti.

Prvo točko brez povratka smo po moji oceni Slovenci prestopili, ko smo se v zadnjih letih vsaj v pretežni meri dokončno soočili z dejstvom, da smo kot narod še zelo daleč od tistega ideala, s katerim smo se nekako samovšečno poistovetili, ko smo se od državne osamosvojitve dalje opredeljevali kot delovna, poštena, klena in na druge načine uspešna nacija. Takratna začetna »zgodba o uspehu« nas je uspavala, polenila in pokvarila. Seveda nikakor ne vse in ne vse enako, toda vse skupaj zagotovo ravno toliko, da smo tako ali drugače dopustili, da manjšinske klike s svojim neizmernim pohlepom in brezobzirnostjo to našo Slovenijo materialno in duhovno osiromašijo ter spremenijo v deželo korupcije in objestnosti.

Že dolgo se vsak dan seznanjamo z novimi in novimi oblikami podkupovanja, korupcije in diskriminacije (pri zaposlovanju, javnih razpisih, »spregledih« in rušenjih črnih gradenj, »spregledih« dela na črno itd. itd.) ter z najrazličnejšimi oblikami kraje, goljufanja, plagiatorstva ter s številnimi drugimi oblikami nespoštovanja etike in prava oziroma pravne države. Javni protesti civilne družbe so v zadnjih mesecih le potrdili, da je vsa ta umazanija, s katero sta tako močno onesnaženi naša država in dežela, počasi le prebudila našo kolektivno slabo vest in nas potisnila v sicer mučno, a vendar neizogibno iskanje nove zgodbe. Slovenija je v tem pogledu enostavno izgubila nedolžnost. Prekoračila je točko brez povratka.

Zdaj, ko že dodobra vemo, kako smo se onesnažili, ne moremo več nazaj. V tem je tudi nadvse pozitivno sporočilo tega dejstva. Kajti Slovenci ne želimo in nočemo biti tako umazani. Ta zavest prihaja vedno bolj na površje, v ljudeh se prebujata pogum in jeza, ki bosta postopno ustvarila ozračje, v katerem se bodo morali (naj)večji politični, ekonomski, socialni in nenazadnje ekološki onesnaževalci umakniti. Seveda pa je to hkrati občutljiva prehodna faza, v kateri se je treba izogniti podpihovanju negativnih strasti ter ne nasedati provokacijam onesnaževalcev. Povedano enostavno: spremembe, ki jih je treba spodbujati in ustvarjati, morajo biti dosežene po pravni in demokratični poti.

Druga točka brez povratka še ni nastopila. Na srečo. Kot rečeno, do nje ne sme priti. Gre namreč za točko, na kateri utegne slovenska nacija izgubiti svojo življenjsko nacionalno identiteto. S tem torej ne mislim na izgubo formalne državne identitete, ki se kaže v relativno neodvisnem političnem in pravnem statusu naše države (seveda je ta status – na podlagi naše svobodne privolitve – tudi formalno močno relativiziran ob zavezanosti Slovenije mednarodnemu pravu ter zaradi našega članstva v EU). V mislih imam možnost izgube tiste slovenske identitete, ki kaže v našem narodnem bistvu, tj. v tistih posebnostih naše narodno-personalne in prostorske substance, ki daje poseben pečat naši kulturi, ekonomiji, socialni politiki, znanosti, športu in vsem drugim področjem našega delovanja.

Res je, da na mnogih od teh področij našo pravo identiteto še ustvarjamo, ker smo jo bodisi v preteklih letih močno oslabili ali pa je zaradi novih izzivov sedanjosti in prihodnosti še nismo uspeli ustrezno (pre)oblikovati. Toda dokler si pretežno sami prizadevamo za svoj družbeni razvoj, toliko časa ta identiteta vsaj potencialno ni vprašljiva. Če pa bomo zaradi lastne nesposobnosti in negativnosti uspeli našo avtonomnost do konca zapraviti in se morali nato po kakem »grškem scenariju« podrediti in povsem »prodati« tujini, pa se bomo nevarno približali omenjeni drugi točki brez povratka. Če jo prekoračimo in tako zapravimo tisto temeljno avtonomnost in identiteto, ki smo jo kot narod skozi stoletja mukoma in le zelo počasi pridobili, potem seveda nismo vredni vsega tistega, s čimer se deklarativno ponašamo pred svetom in samimi seboj. Toda takšnega katastrofalnega in dokončnega poraza v resnici ne predvidevam. Še vedno verjamem, da bomo uspeli v prihodnjih letih uresničiti tisto, k čemur smo se hote ali nehote zavezali, ko smo prekoračili prej omenjeno prvo točko brez povratka. Toda ali verjamete v to tudi vi?

prof. dr. Miro Cerar
miro.cerar@pf.uni-lj.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Miro Cerar
Pravna fakulteta v Ljubljani
miro.cerar@pf.uni-lj.si

 

2014
2013
2012