EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

19.11.2012

dr. Matej Accetto

Kulturna enoličnost časa

Tokratna kolumna je kolumna o žalosti. Torej, se bojim, niti približno ne nekaj takšnega, kar bi si ta hip posebej želeli. Je tudi kolumna o časih, ki se spreminjajo, včasih na bolje, trenutno na slabše. Je pa, končno, tudi kolumna o upanju. To se, kot pri Pandori, skriva povsem na dnu in ni povsem navdušujoče – a morda ga vendarle lahko najdemo.

Ni mogoče imeti razprave o človekovih pravicah, ne da bi se človek dotaknil vprašanja njihove relativnosti. Čeprav jih pogosto razglašamo za univerzalne, nedotakljive in absolutne, to seveda niso: vsaka pravica je omejena s pravicami drugih, njena vsebina pa neločljivo povezana z vrednostnimi usmeritvami posamezne družbe. Ideji univerzalnosti se po robu postavlja ideja kulturne raznolikosti, pa če se nam kakšna od kulturnih praks zdi še tako nesrečna, racionalna razprava in primerjava standardov pa pogosto sploh ni mogoča, saj gre pri določanju vsebine in obsega pravic za vprašanja morale in vesti, ki nimajo kaj dosti za opraviti z matematiko ali logiko. Primerov take kulturne raznolikosti je veliko, od kulturno bolj ali manj oddaljenih skupnosti, ki poznajo pohabljanje ženskih spolovil, do kulturno bližnje Irske, v kateri se ob zdravstveni tragediji znova odpira nelagodno vprašanje tehtanja med pravico do splava in pravico do življenja nerojenega zarodka.

Ob vsej kulturni raznolikosti pa sem v zadnjih letih v različnih kulturah opazil podobnost, ki je raje ne bi. O njej sem razmišljal pretekli teden, ko sem sredi noči z vlakom drugič v življenju prispel v malo nizozemsko mestece po imenu Gouda (izgovorjeno »hauda«). Prvič sem to mestece sirarjev ob mladostnem navdušenju nad drobnimi kulturnimi posebnostmi obiskal pred skoraj dvema desetletjema, kot maturant na enomesečnem potovanju po Evropi s karto Interail, s katero si lahko mesec dni bolj ali manj nebrzdano skakal z vlaka na vlak. To je bilo cenovno ugodno potovanje, na katerem si je bilo Pariz mogoče ogledati tako, da si cel dan hodil po mestu, se zvečer usedel (oziroma, če je šlo vse po načrtih, ulegel) na nočni vlak proti Stuttgartu, naslednji dan preživel v tem mestu in se zvečer usedel na nov nočni vlak, ki te je tretji dan zjutraj zopet dostavil v Pariz.

Z vlaki so bila kasneje prežeta tudi moja študentska popotovanja. Le kdo se ne bi rad spominjal dvodnevne poti od Istanbula do Ljubljane v času, ko se je bilo treba izogniti potovanju čez nekdanjo Jugoslavije in je denimo vlak iz Istanbula prek Sofije do Bukarešte v petnajstih urah predvidene vožnje pridelal še dodatnih osem ur zamude, med drugim zaradi dolgih postankov na vsaki meji, kjer so cariniki in podjetni potniki v obojestransko zadovoljstvo raziskovali domet in omejitve prostega pretoka blaga? Ali pa dvodnevne poti z enega študentskega dogodka v Krakovu na srečanje izvršilnega odbora študentske organizacije programa Erasmus v Lizboni, na katerem so vanjo sprejeli tudi slovenske študente? Že res, da se ni vedno dalo dobro spati in da je morala nekoliko potrpeti tudi osebna higiena, a to je bil čas avantur, neprespane vedrosti in optimizma.

Prejšnji teden sem pristal v Goudi zato, ker se je moj prvotni vlak sredi polurne poti med amsterdamskim letališčem in Haagom ustavil zaradi neke nesrečne duše, ki je naredila samomor s skokom pred (nek drugi) drveči vlak, zaradi česar se je ustavil ves promet med Leidnom in Haagom ter je bila edina preostala pot dolg ovinek z nekaj prestopi, enim od njih v Goudi.

To je bilo, čeprav se sedaj z vlakom vozim redkeje, v zadnjih letih že tretje moje »bližnje« srečanje s samomorom na železniških tirih.

»Bližnje« je v narekovajih, ker sem bil sam prizadet zgolj posredno, ne tako, kot uboge duše, njihovi sorodniki in prijatelji, ali nenazadnje vlakovodje, ki si pogosto po taki izkušnji tudi sami težko opomorejo. Pri tem je njihovo povprečje neposrednih izkušenj s samomori žal enako mojemu posrednemu – v svoji karieri naj bi povprečno doživeli dva ali tri samomore.

Prvič se mi je nekaj podobnega primerilo v Italiji. Predaval sem v švicarskem Luganu in se odločil za pot z vlakom prek Milana. Nazaj grede je imel vlak zamudo (toliko o švicarski točnosti) in sem v Milanu za las zamudil povezavo (vlak sem še »ujel«, a se je z zaprtimi vrati s polžjo hitrostjo že pomikal po tirih), tako da sem bil obsojen na čakanje na prvi jutranji vlak. Vseeno sem šel na naslednji vlak proti Veroni, sprevodnica pa mi je ob mojem poizvedovanju povedala, da bom morda imel »srečo« in prvotni vlak še ujel – pri Veroni je namreč nekdo naredil samomor s skokom na železniški tir, tako da je vlak obtičal na postaji. »A vendarle ni nujno, da ga boste ujeli,« je dodala. »Žal imajo pristojne službe že veliko izkušenj in so postale učinkovite pri odstranjevanju posledic take nesreče.« Res ga nisem.

Pa tako ni le v Evropi – ko sem pred časom gostoval na Japonskem, sem v Tokio prispel ravno v času jutranje konice, kar me je ob večjih kosih prtljage navdajalo z bojaznijo pred legendarno gnečo na tokijski podzemni železnici. A ta dan ni bilo nobene gneče. Kako je to mogoče, sem se spraševal in pogledoval po napol praznih vagonih. Ne na prvem vlaku z letališča ne na krožni progi Yamanote okrog samega centra Tokia, ki sama s 29 postajami vsak dan prepelje krepko več potnikov kot celotna londonska podzemna železnica z vsemi 275 postajami skupaj. Odgovor je dal informativni zaslon na vlaku, ki je za tri druge proge sporočal, da je bilo obratovanje moteno ali začasno prekinjeno (pri eni je pisalo »delayed« – zamude, pri drugi »partial suspension of service« – delna prekinitev delovanja, pri tretji »operation stopped« –  delovanje ustavljeno), pri vseh pa je bil naveden isti razlog: »passenger injury« – poškodbe potnikov. Kasneje so mi potrdili, da je »passenger injury« pogosto evfemizem za samomor, železnica pa sodobna v in v času gospodarske krize nadležno popularna alternativa tradicionalni metodi seppuku oziroma harakiri. Ena od sogovornic mi je povedala, da se zaradi pogostosti tovrstnih nesreč včasih zaloti, kako se ob kakem jutranjem samomoru priduša, da bo zdaj spet po nepotrebnem zamudila v službo, preden se spomni, da njo skrbi zamuda v službo, še ena človeška usoda več pa se je klavrno končala.

Tega so se očitno dobro zavedali tudi potniki ono noč sredi Nizozemske. Stotnije potnikov mojega vlaka in drugih vlakov so zapuščale vagone, obkrožale postajne delavce in se po napotkih vlekle proti avtobusom ali obvoznim vlakom, vmes pa klicali svoje bližnje in jim sporočali, da se bo njihova pot zavlekla za dodatno uro in več. A ni bilo videti posebne jeze nad okoliščinami, ki so jih v to prisilile. Nekateri v pogovoru, drugi v lastnih mislih s(m)o razmišljali o času, ko obup ljudi vse pogosteje pahne v tako početje, in obžalovali njihovo usodo.

V času, ko nam primanjkuje razlogov za optimizem, nam lahko že tako izkazano sočutje vlije vsaj ščepec upanja, da nam ne more iti v nedogled vse narobe.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012