EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

22.10.2012

dr. Matej Accetto

O pravnih junakih

Dober pravnik deluje najprej v službi prava, šele nato svojega šefa. Če se kakšna ideja postavlja po robu načelu pravne države, to jasno in odločno pove. Ni samo spreten mojster zakonodajnih fines in pravosodnih manevrov, ampak tudi pretanjen poznavalec pravnih načel in vrednot. Kjerkoli naleti nanjo, se upira protipravni korupciji duha in telesa.

Tako vsaj (upam) učimo študente. Ki pa po diplomi ugotavljajo, da je tudi najboljšo teorijo pogosto težko preliti v prakso. Mesečno plačo prinaša redna zaposlitev, ne častivredno spoštovanje pravnih vrednot, mirno življenje pa spodobno delo brez prevelikega herojstva, ne moralno metanje pred drveči vlak koristoljubja.

To žal velja tudi v težkih časih, ko gre družbi za nohte in bi še toliko bolj morala počistiti s svojo nesnago. Ne vem, kako je z vami, a sam si nekoliko turobno predstavljam, da se v, hmm, javnem in zasebnem pravnem prometu vsak dan dogaja lepo število nečednosti in da se na svoji poti dotaknejo tudi marsikaterega pravnika,* ki mu gredo pošteno na živce, a da ta preprosto ne vidi enostavne poti, da bi se tovrstni nečednosti postavil po robu, ne da bi za ceno splošno koristne načelnosti zastavil svojo osebno dobrobit; od vsega skupaj pa ga še bolj odvrača bojazen, da njegovo herojstvo tako ali tako ne bi nič zaleglo.

(*Zapisano seveda razen za pravnike velja tudi za (a) pravnice in (b) vsak drug zaposlitveni profil. Glede na to, da besedilo opisuje nekakšno »strahopetnost«, pa morda vendarle ne boste zamerili, da jo simbolično nosijo moški pripadniki pravniškega poklica.)

Ne vem, kako je z vami, a sam po eni strani tovrstno razsodnost zelo razumem – čeprav bi bil nekakšen vsesplošni upor poštenosti zoper vsakodnevne nečednosti docela sijajen, izkušnje res kažejo, da ima prevelika načelnost za navadnega smrtnika pogosto nadležne stranske učinke. Težko je pričakovati, da bo človek sebe in svoje bližnje spravljal v težave zato, da se bo ljubiteljsko preizkušal v vlogi Don Kihota. Po drugi strani pa nemara potrebujemo ravno tovrstne Don Kihote, če nam je še kaj pomoči. Potrebujemo pravne (in siceršnje) junake in junakinje, ki jih bomo dodali na spodnji seznam.

Ko razmišljam o pravnih junakih, v zgodovinsko urejeni maniri najprej pomislim na rimske pravnike. Z nekaj dobronamerne olepšave se zdi, da tedaj skoraj nisi mogel biti dober pravnik, če zaradi oblastiželjnih zamerljivcev nisi bil deležen vsaj izgnanstva (kot Ulpijan ali Pavel), če ne celo umora ali usmrtitve (kot Cicero ali Papinijan). Potem se v svoji z angloameriško kulturo prepojeni izkušnji spomnim Atticusa Fincha iz odlične knjige Harper Lee Ne ubij slavca (To Kill a Mockingbird) in nekoliko bolj hudomušno filma Zadnji dobri možje (A Few Good Men), čeprav bolj kot zaradi odvetnika zaradi lika Jacka Nicholsona, polkovnika Jessepa (Jessep: »Želite odgovore?« Odvetnik: »Želim resnico!« Jessep: »Resnice ne morete prenesti!«).

Potem se oglasi še moja slovenska duša in na seznam dodam Borisa Furlana, ki je v imenu svoje pokončnosti doživel obe usodi rimskih predhodnikov, izgnanstvo in obsodbo na smrt (pa čeprav se je slednja na koncu spremenila »zgolj« v dolgotrajno prisilno delo in zastraševanje); pa ščepec feminističnega duha in počastitve manj znanih pravnih junakinj, kot denimo Zdenke Adamič, ene prvih doktoric prava na Slovenskem (leta 1937, nedolgo zatem, ko je v Angliji leta 1923 enako čast kot prva dosegla Ivy Williams).

Zgodovina premore kar nekaj pravnih junakov, ki so v imenu prava žrtvovali marsikaj. Vam kaj pove ime Albie Sachs? Priznam, tudi meni ni kaj dosti, dokler nisem začel brati njegove knjige o alkimiji med življenjem in pravom. Sachs je bil eden od ključnih akterjev preporoda ustavne ureditve Južne Afrike po apartheidu in sodnik njenega ustavnega sodišča, soudeležen pri mnogih pobudah pravnega zdravljenja politično bolne države, vključno z idejo komisije za resnico in pomiritev. Pred tem je bil kot aktivist deležen napornih zapornih kazni, konec osemdesetih let pa med delom v izgnanstvu v bombnem napadu izgubil eno roko in oslepel na eno oko. A vendarle ni izgubil vere v pravo in soljudi, zaradi katere si je leta kasneje po iskrenem soočenju celo podal roko z vladnim uslužbencem, ki je pripravljal dosje, na podlagi katerega so Sachsu v avto podtaknili bombo.

Včasih tudi Don Kihotu uspe. Upam, da bo vse večkrat kakšnemu tudi v Sloveniji.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012