EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

10.10.2012

mag. Martin Jančar

O prepovedih

Od človeka, ki je večino svoje poklicne poti in pravzaprav večino svoje mladosti preživel v takšni ali drugačni povezavi z represivnimi organi, verjetno ne bi pričakovali, da bi imel kakšne večje težave s prepovedmi, ki jih država postavlja kot meje obnašanja posameznikov. A jih, kljub temu, da se sedaj ukvarjam pretežno z ugotavljanjem krivde in določanjem  kazni za kršitev prepovedi, vendarle imam.

Kazensko pravo je namreč, pa čeprav predstavlja del prava, ki ima skorajda eminentni položaj zaradi svoje vloge pri preprečevanju posegov v človekove pravice, tako kot kaznovalno pravo nasploh, pogosto odraz nemoči drugih vrednostnih sistemov, ki usmerjajo delovanje posameznikov v neki družbi. Ne smemo pozabiti, da je kazenska sankcija v odnosu do posameznika vendarle nasilje, pa čeprav pravno predvideno in organizirano in zaradi vloge države v tem – »upravičeno«.

Po domače povedano, kazensko pravo, predvsem nastop kazenske sankcije, bo vstopilo v družbeno življenje šele takrat, ko bo prišlo do dogodka, ki ga je družba označila kot nezaželenega in za njega predvidela pravno sankcijo. Neizvršeno dejanje bo kaznovala zgolj izjemoma (kot poskus kaznivega dejanja), če bo teža sicer neizvršenega dejanja sama po sebi predstavljala veliko nevarnost.

Kazensko (in tudi kaznovalno) pravo je torej izrazita kurativa, neke vrste zdravilo za že nastalo bolezen ali poškodbo družbenega tkiva. Njegovo preventivno (odvračalno) delovanje je zgolj in samo sekundarno, če sploh, glede na to, da se v sodobni družbi, predvsem zaradi medijev, ki neprestano generirajo neko stanje obupa, tak namen sfiži že z pavšalnimi in neupravičenimi izjavami, da se »nobenemu pravemu storilcu tako ali tako ne bo nič zgodilo«.

Tudi zato in zlasti zaradi omejevanja in preprečevanja pretirane moči države, naj bi bila opredelitev nekega kaznivega dejanja in sankcije zanj »ultima ratio«, kakor nas na pravnih fakultetah poučijo v drugem letniku. Torej skrajno sredstvo, ko vse drugo odpove.

Osrednji element kaznovalnega prava je prepoved. Prepoved je tudi najbolj enostavna in predvidljiva, skorajda banalna, vsekakor pa najmanj vsebinska od treh normativnih modalitet, ki se v pravu pojavljajo (prepoved, zapoved in dovolitev). Postavlja mejo delovanja in preprečuje prehod te meje. Zapoved po drugi strani, določa in usmerja prav(n)o pot in je  zato bistveno bolj vsebinska, hkrati pa zahteva večji pojasnjevalni napor tistega, ki pravilo določa. O dovolitvi, ki naslovnike spušča na polje svobodnega, pa  v kazenskem materialnem pravu skorajda ni govora, saj je kaznovalno pravo nasploh zelo sumničavo do svobodnih posameznikov, ki na tem polju udejanjajo svojo eksistenco. Še več, še teorija prava tole zadnjo pogosto gleda s skeptičnim očesom.

Tisti, ki imamo svoje otroke, katerih »vrhovni zakonodajalec« smo, vsaj, če smo se pri ukvarjanju z njimi, vsaj malo pozanimali pri psihologih ali pa do tega spoznanja prišli sami, že vemo, da  je uporaba negativnih izjav bolj nezaželena kot ne. Torej, »ne smeš tako« je potrebno nadomestiti s sporočilom »tako to moraš«, da dosežeš prave učinke.

Zaradi značaja izjave »ne smeš« (prepoved), si zgolj postavil mejo in zlasti pri otrocih je preizkušanje meja v bistven del njihovega odraščanja. Zgolj z določitvijo meje nisi napravil ničesar, vedno bo obstajalo področje, ki ga bo mladostnik moral preiskati, da bi si ustvaril svojo sliko sveta. In, kar je še bolj pomembno, prepoved mladostniku ne razkrije lepote življenja v območju dovoljenega.

Tragika postavljanja prepovedi je tudi v tem, da ko določiš mejo, ne veš, kam se bo preusmerilo posameznikovo delovanje. Da si sploh moral postaviti mejo pomeni, da je delovanje posameznika že bilo v smeri, ki je bila, vsaj v smislu razumevanja ostalih, napačna. Takšno gibanje pa seveda ima svojo nepredvidljivo inercijo.

Naj bom bolj konkreten. Prepoved kajenja v lokalih je sicer dosegla svoj omejeni učinek, vendar je popolnoma jasno, da je nato vzpostavila neko novo kulturo, ko so pač kadilci nadaljevali s svojo pregreho dalje na odprtih prostorih, ki jih prepoved ni zajela. Od takrat dalje imamo stole in mize pred lokali tudi v obdobjih, ko tega nekoč nismo poznali. Osebno mi je bila stvar še bolj komična, ker se je istočasno država odločila, da bo delila varčne žarnice v vzpodbujanje učinkovitejše rabe energije, prenos kadilcev na terase pa je povzročil pojav infrardečih pečic, ki ob veliki potrošnji, energijo dobesedno pošiljajo v zrak.

Enaka ali podobna posledica je bila v prepovedi prodaje pijač po deveti uri na bencinskih črpalkah in podobnih trgovinah, ki je resda iz »slovenske kulture« odstranila grupe mladcev in mladenk na črpalkah s pločevinko piva v roki, a pri tem tudi napotila mladostnike na strukture, ki nimajo tako omejenih odpiralnih časov in so čisti rezultat povpraševanja – dilerje, ki imajo odprto tako rekoč non-stop.

Najnovejša moda je postavljanje prepovedi popivanja na javnem kraju, kar nujno pomeni, da bo se tok preusmeril v bolj zaprte prostore,  na privatna zemljišča ali stanovanja, kamor »organi javne varnosti« (pa tudi starši sami) ne bodo imeli neposrednega dostopa, pa tudi ne nadzora.

Tukaj se ne spuščam v to, ali so posledice prepovedi, kot sem jih orisal bolj zaželene od tistih, ki nastanejo, če teh kršitev ne bi bilo. Pojasnjujem samo, da nastanejo posledice, za katere sem prepričan, da jih tisti, ki si je prepoved zamislil, preprosto ni predvidel. Želje mladostnikov (in ne samo njih) po seksu, omamljanju in zabavi seveda ne moreš preprečiti, samo preusmeriš jo lahko.

Če sem na začetku rekel, da je prepoved, kot osrednja normativna modaliteta kaznovalnega prava, v bistvu izraz nemoči, se moramo seveda vprašati, od kod ta nemoč.

Odgovor, vsaj zame je, pomanjkanje časa in preudarka. Danes hočemo dosegati družbene cilje hitro, tako rekoč »instant«, pri čemer pogosto sploh ne upoštevamo realnosti življenja in njegove dinamike, če jo kdo od tistih, ki pri postavljanju prepovedi sodeluje, sploh  zaznava. Me prav zanima, ali je bila izvršena kakršnakoli študija o življenju mladostnikov in razlogih za takšna ali drugačna vedenja, preden se je postavljalo takšne ali drugačne prepovedi. Verjetno ne.

Starši, ki bi morali biti osnova in vir otrokovega dojemanja sveta in njegove razlage, danes pač nimamo časa, prihajamo domov v poznih urah in polni lastnih problemov. Težave so že v vzdrževanju partnerskih odnosov, kaj šele, da bi predstavljali trdno oporo zbeganim odraščajočim, ki so v javnih ali zasebnih ustanovah, v katerih preživijo pretežni del časa, prepuščeni sami sebi. In zaradi tega, ker nimamo zaupanja niti v sebe, ne moremo zaupati otrokom samim.  Namesto nas samih, pa pričakujemo, da bo celotno odraščanje otroka pospremila država in represivni aparat s svojimi prepovedmi.

Ne navsezadnje se tudi med odraslimi ne vzpostavlja odnosa, ki bi določal jasen krog zaželenega delovanja. Odkrit pogovor, graja in/ali pohvala so iz medsebojnega komuniciranja posameznikov skorajda izginili, nadomestile so jih zamera, zatiskanje oči, ponižna tišina, izogibanje konfliktov in »briga zase«. Pričakujemo pa, da bodo vse uredile pravno določene prepovedi in kaznovanje. In seveda sodišča ...

V prihodnosti bomo videli, kam nas bo to pripeljalo. In jamčim lahko, da nam ne bo všeč.

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012