EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

8.10.2012

dr. Matej Accetto

Kakovost kot nebistvena sestavina uspeha

Če ne morem prevladati s kakovostjo, naj bi nekoč dejal Emile Zola, bom pa s količino. Če mislite, da je za uspeh potrebna kakovost, se nemara motite. Prav gotovo pa se motite, če mislite, da je uspeh neizpodbiten dokaz visoke kakovosti. Nasprotno – če se to dvoje kdaj slučajno uskladi, gre za posebno peklensko srečo, na katero se ne gre zanašati.

Sicer veliko ljudi živi v zanikanju tega dejstva, a kaj, ko so dokazi zanj tako prepričljivi. Najti jih je mogoče na skoraj vsakem področju – za tokratni primer si bom izposodil svet leposlovja.

(Pred tedni sem napisal kolumno o(b) Bajkalskem jezeru in nato dobil nekaj odzivov bralcev, ki jim je bila kolumna še posebej všeč. Iz tega bi se dalo povleči dokaj razumljiv sklep, da bralci bolj uživajo v besedilih, ki niso preveč suhoparno vezana na pravo. Z današnjo kolumno morda nehote vendarle dokazujem nasprotno, vsekakor pa statistično gledano ni veliko tveganja, da bi se tokrat bralci v velikem številu strinjali z menoj.)

V življenju sem prebral že kar lepo število knjig in ob tem srečal tudi marsikatero tako, ki je slovela kot prodajna uspešnica. Pesnik W. H. Auden (pri krožku Literatura in pravo smo pred leti brali njegovo pesem Pravo kot ljubezen) naj bi dejal, da so nekatere knjige nezasluženo pozabljene, medtem ko nobena ni nezasluženo zapomnjena. Z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod Auden, se ne strinjam. Morda je bližje resnici Dale Carnegie, avtor ene prvih prodajnih uspešnic v žanru knjig za samopomoč iz tridesetih let prejšnjega stoletja, Kako si pridobiti prijatelje in vplivati na ljudi, ki je zasluge za uspeh pripisoval gorečemu navdušenju, cepljenemu z zdravo kmečko pametjo in vztrajnostjo. Še najbližje pa je nemara Mario Puzo, ki je nekoč dejal, da če bi vedel, da bo toliko ljudi prebralo Botra, potem bi ga napisal bolje.

Se spomnite navdušenja pred par desetletji, ko se je na trgu pojavil brazilski avtor po imenu Paulo Coelho s knjigo Alkimist? Knjižica je bila polna puhlih, predvidljivih »življenjskih resnic« in trivialnosti, bistroumne mlade bralke v moji neposredni okolici (se mi zdi, da je šlo predvsem za bralke) pa so bile očarane. 65 milijonov prodanih izvodov! Tedaj sem v časopisih nejeverno prebiral, kako naj bi bil v Franciji Alkimist druga najbolje prodajana knjiga vseh časov (takoj za, kot ste nemara uganili, Biblijo), nato pa me je Coelho še dodatno izzival, ko se je nenadoma zagledal v slovensko izročilo in napisal knjigo z naslovom Veronika se odloči umreti.

Potem je dobrih ducat let kasneje svet obnorel Dan Brown s šibko, predvidljivo, neprepričljivo Da Vincijevo šifro. 80 milijonov prodanih izvodov! Očitno je vse, kar je treba narediti, to, da skopiraš osnovno idejo iz kake knjige s teorijo zarote o kakem svetovnem verstvu (primerjaj 2012) in jo prepakiraš v pogojno berljivo, pa čeprav nedomiselno in neizpiljeno zgodbo. Da je nato tudi sodnik v pravdi o očitku plagiata svojo sodbo pospremil z lastno (šibko, predvidljivo, nedomiselno) šifro, je bilo nemara neizogibno.

Končno pa je tu zadnje dokazno gradivo: Petdeset odtenkov sive (oziroma Greya). Če ste slučajno optimistično nevedni – žal ne gre za Doriana Graya, ampak za nekega drugega gospoda Greya, ki pa je spet obnorel svet, baje (spet) predvsem nežnejši spol. Knjiga je izšla lani, pa že 40 milijonov prodanih izvodov! Priznam, povsem sem slutil, kaj me čaka, a ko mi je pod roke po naključju prišel en izvod, sem ga moral poskusiti. (Navsezadnje pedagog mora vedeti, kaj se rado bere, da lahko s pravimi primeri ustrezno začini predavanja – čeprav sicer že več let v ilustracijo potrebe po tehtanju načel navajam odločbo US o romanu Modri e, pa med vsemi študenti še nikoli nisem našel nobenega, ki bi ga prebral.) To sem torej naredil za vas, cenjeni bralci, da vam lahko poročam o svojih dognanjih.

Takoj moram priznati, da nisem prišel dlje kot do desete strani. (Pravzaprav osme, kajti v »moji« verziji se je zgodba začela na strani 3. Mimogrede, bral sem angleško izdajo, vsi spodnji citati so moj prevod.) Je bilo dovolj, da sem videl, na kakšen način se prelivata in včasih celo prekrivata besedilo in vsebina knjige. Če dovolite, lahko to ponazorim z dvema primeroma.

(Kontekst/ozadje: novinarka študentskega časopisa na severozahodu ZDA se dogovori za intervju z nekim vplivnim poslovnežem iz Seattla, nato pa zboli, zato za pomoč prosi svojo prijateljico. Intervju je 165 milj stran od njunega domovanja.)

1. Prvi primer lepo pokaže, da bralec med branjem ne sme preveč razmišljati o vsebini zapisanega:

[Bolna novinarka:] »Pojdi. Dolga vožnja te čaka. Nočem, da si pozna.«

(MA: Dolga vožnja, razumem. Se nam že mudi ali gre zgolj za skrb zaradi pomembnosti intervjuja?)

Ceste so prazne, ko se odpravim [na pot]. Zgodaj je še in v Seattlu mi ni treba biti do dveh popoldne.

(MA: Aha, očitno se vendarle ne mudi, saj je še zgodaj, pa še ceste so prazne.)

K sreči mi je Kate posodila svoj športni Mercedes CLK. Ne vem, če bi Wanda, moj stari Volkswagnov hrošč, s potjo opravil dovolj hitro.

(MA: Kako sedaj – se mudi ali ne? Ali nismo ravnokar izvedeli, da je še zgodaj?)

Ah, Merca je zabavno voziti in milje drvijo mimo, medtem ko tiščim gas do daske.

(MA: Razumem, sleng je zakon. A še pomembneje, očitno voznica divja po cesti s hitrim avtomobilom in bo na cilj potemtakem vendarle prišla več kot pravočasno.)

Ura je četrt do dveh, ko prispem, z velikim olajšanjem, da nisem pozna [...]

(MA: ??)

2. Drugi primer se mi zdi še za odtenek bolj zabaven, gre pa na podobno vižo – bralec, ne razmišljaj (preveč) o tem, kar bereš!

[Bolna novinarka Kate:] »Tu so vprašanja in moj digitalni snemalnik. Samo na tipko snemaj tule pritisni. Naredi si zapiske, jaz pa bom naredila prepis vsega.«

[Prijateljica:] »Nič ne vem o njem.« [...]

[Bolna Kate:] »Vprašanja te bodo spravila skozi.«

[Dve strani kasneje, v čakalnici, prijateljica razmišlja:] Sedem, izbrskam vprašanja iz nahrbtnika in grem čeznje, medtem ko navznoter preklinjam Kate, ker me ni opremila s kratkim življenjepisom. O moškem, s katerim bom ravnokar opravljala intervju, ne vem ničesar. Lahko bi jih imel devetdeset, lahko trideset.

[Še tri strani kasneje, ko poslovneža spozna kot mladega lepotca, nerodno uspe pripraviti vse za intervju ter postavi prvo izmed pripravljenih vprašanj:] »Ste zelo mladi za nekoga, ki je zgradil takšen imperij. Čemu dolgujete svoj uspeh?«

Ha-ha-ha-ha! Ko je to prvo vprašanje prebrala v čakalnici,* se je torej naša junakinja še vedno bala, da bi njen sogovornik lahko imel devetdeset let? Da je torej pri devetdesetih letih lahko »zelo mlad«? Gre v knjigi morda za tragično zgodbo protagonistke, ki je med drvenjem z »Mercom« nekje na poti izgubila možgane, morda splošneje za nekakšno satiro skozi oči zombijev, ki ne sledijo več osnovni bivanjski logiki življenja? Ali pa je avtorica knjige do devete strani že pozabila, kaj je napisala na strani šest? Ali pa je, končno, tovrstna (ne)skladnost besedila sploh ni zanimala?

(*Teoretično bi bilo seveda lahko mogoče, da tega vprašanja ni bilo na seznamu. A besedilo knjige to tezo samo ovrže. Prvi primer, ko spraševalka zaide stran od pripravljenih vprašanj, je namreč očitno na vrsti takoj zatem, ko na domnevno oholost sogovornika reagira z izraženim pomislekom, da je morda imel zgolj srečo: »Tega ni na Katinem seznamu,« nam pove, »a kaj, ko je tako aroganten.«)

Morda sem v tem oziru pretirano dlakocepski snob, a vendarle bi si želel, da bi avtorji svoje bralce jemali resneje. Spomnim se, kako je Umberto Eco v zvezi s pisanjem romana Ime rože poročal, da je ob pisanju enega od dialogov med dvema protagonistoma med sprehodom od točke A do točke B meril čas, ki bi ga ob normalni hoji porabila za to pot, in skušal trajanje dialoga čim bolj uskladiti s trajanjem sprehoda. To se mi zdi že skoraj pretirano, a vendarle po svojem bistvu čudovito.

Nauk prodajnih uspešnic žal sporoča nekaj drugega. Če vam bo šlo kdaj res za nohte, je morda najboljša poteza, da v dveh tednih napišete poenostavljeno, nekoliko erotizirano, Hollywoodu všečno plehko verzijo Jalnovih Bobrov ali Finžgarjevega Pod svobodnim soncem. Še nekaj slogovne nerodnosti in zlajnanih »življenjskih resnic«, pa bo uspeh zagotovljen.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012