EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

18.11.2020

Vlasta Nussdorfer

Nekoč, danes, jutri

Vas mika, da bi se zbudili, ko bo vse mimo? Imamo strokovnjake, ki dan za dnem iščejo izhode in rešitve, a jim mnogi celo ne zaupajo. Svet je prišel do točke izgorevanja, narava nam je začela vračati slab odnos, ki smo ga imeli do nje desetletja. Ljudje so si postali največji sovražniki. Delimo jih na "naše in vaše". Napredek je kdaj celo zanka, zlasti za otroke. Se bomo znali boriti za svet brez nasilja in razvajenosti, za svet vrednot? Bomo znali ceniti to, kar je bilo pred kratkim tako samoumevno?

Poglej vrabčke - ne vedo kaj bodo v naslednjem trenutku počeli.
Dovolite nam, da dobesedno živimo iz trenutka v trenutek.

Mahatma Gandhi

Spominjam se svoje rane mladosti. Živeli smo skromno. Tudi in predvsem zato, ker sem nenehno poslušala, kako lahko se je privaditi na boljše življenje in kako težko na slabše. Zato sem čokolado dobivala po koščkih, v kavarni pa le malinovec. K mizi sem že kot majhen otrok sedla in tam ostala, dokler nismo vsi pojedli. Slišala sem, da je kruh nekaj svetega in da se iz hrane ne delamo norca. Imela sem svoje delovne obveznosti in čeprav sem sovražila brisanje prahu, mi ga niso zamenjali s čim prijetnejšim. Igra z otroki na ulici je bila nadzorovana in časovno omejena, prav tako televizija, za katero so trdili, da je predvsem za odrasle. Igrač je bilo malo, italijanska bambola, ki je rekla: »Mama«, je bila čudež cele ulice. Knjige so bile nekaj najlepšega, kino in gledališče ob velikih praznikih. Spoznala sem točnost kot znak spoštovanja drugih in predvsem tako pomembno odgovornost. Da, prav odgovornost ... Laž je pomenila nekaj sramotnega in imela je zelo kratke noge.

Pa so prišla leta, ko sem si kot zelo mlada pravnica ustvarila družino. Imeli smo družbeno stanovanje in prve kredite. Spominjam se posebne papirnice v mestu, pod Metalko. Tam so prodajali dišeče radirke, barvni ovijalni papir, prelepe Giotto barvice in sanjske flomastre, uživali pa smo že v gledanju čudežev zahoda. Odhajali smo čez mejo, po točno določene artikle. Uživali smo v prelepih izložbah. Carina je prinašala stres, čakali smo tudi več ur. Potrpežljivo. Splačalo se je.

Avtomobili so bili dosežek domačih nakupov. Mnogi so nanje čakali s termovkami in odejami, celo čez noč, tam pred Slovenija avtom, ponje pa odhajali z vlakom v daljni Kragujevac. Sanjali smo o marsičem. Na čeke kupovali marsikaj, spoznali vožnjo na lihe in sode dneve, čutili pa tudi pomanjkanje danes tako samoumevnih artiklov. Videli kampe in hotele Jadrana, začeli odkrivati tujino. Nekateri prej, drugi pozneje, mnogi sploh ne.

Bili so taki, ki nikoli niso videli morja in ne smuči. Drsanje ali kotalkanje sta bila dogodek tedna.

Pa se je vse spremenilo. Prišli so megamarketi s tujimi izdelki, vsaj deset vrst jogurtov, skut, čokolade in drugih dobrot, avtomobilski saloni, kamor pripeljemo star avto in odpeljemo novega, dobimo kredit ali leasing na 8 let, pa turistične poslovalnice s ponudbami sanjskih destinacij, strojčki, ki naredijo sami skoraj vse, pa pametni telefoni, tablice in računalniki. Seveda, če imamo denar. Denar, in to veliko denarja.

Otroci so začeli kazati svojo intenzivno voljo in pričeli smo si razlagati, da je to pomemben napredek v njihovem razvoju. Permisivna vzgoja je postala hit. Odločajo kdaj, kje in kaj bodo jedli. Če sploh. Branje pravljic so zamenjali kasetofoni in TV programi, sedaj celo zgolj računalniki. Tablice dobivajo že malčki v plenicah. Štiriletniki stopijo na smučke, plavajo pa že od prve svečke dalje. Nekajletniki se učijo po več jezikov hkrati, hodijo k judu in baletu. A ne vsi in povsod. Razlike so se začele hudo, res hudo poglabljati. Nekatere otroke vidimo v eminentnih znamkah oblačil, drugi so v večkrat sposojenih in dobro spranih. Ni pa nujno, da so prvi srečnejši. Mnogi starši porabijo tisoče evrov za dokazovanje, da so najboljši za otrokov razvoj. Leta in leta, dokler otrok ne odide od doma, izgubljen, nesrečen, podkupljen in zmanipuliran do zadnjega delčka že zasvojenih možganov.

Alkohol, mamila in virtualni svet, pa stotine oglasov o lepotnih idealih, rdečih preprogah in v tujini kupljenih serijah NAJ oseb obeh spolov. Od lepotnih operacij skoraj iznakažena mlada telesa s silikonom povsod rišejo trende gledanja in posnemanja. Nekatere tuje mladenke so s šminkami obogatele čez noč in imajo na milijone sledilcev. Avtobiografije pišejo skoraj najstniki, ki jim je morda ob pomoči zelo ambicioznih staršev, zlasti mater, uspelo za hip zasijati na nebu slavnih. Malo blaga, veliki dekolteji in najdaljše trepalnice, pa se že piše o njih. Pomembnim pravijo influencerji, ki izkoristijo sleherno tržno nišo, pa naj bo to celo virus ali njegovo zanikanje. Vedo več od doktorjev znanosti in komentirali bi lahko celo nastanek atomske bombe ali kar izstrelitev satelita.

Prav je, da ima lahko vsak svoje mnenje in vsemu ne verjame na slepo, a strokovnjakom je pač treba vsaj zaupati. Vanje lahko dvomijo le kolegi-strokovnjaki, se pa laiki z njimi res ne moremo prepirati. Kot bi mehanik  kirurgu narekoval potek operacije slepiča. Ali mu "strokovno" oporekal prodajalec sadja na tržnici. Le čevlje sodi naj kopitar!!!

In nekega dne nas povsem sesuje prav nevidni virus. Dobi svoje ime in prvo mesto v vseh novicah. 

Še vedno nekateri živijo v svojih zlatih kletkah, denarja imajo več kot dovolj, a morajo biti doma od teme do jutra, spoznavati in upoštevati celo meje lastne občine, čeprav so poznali zgolj omejitve jeklenih ptic pod nebom in so dopoldne morda sedeli v dunajski kavarni, zvečer pa že na letalu za Karibe. Nikoli pa ni garancije, da jih virus ne priključi na ventilator. Celo računi na rajskih otokih so postali precej oddaljeni. Svet postaja nevaren, ekstremisti in teroristi so povsod. Nikoli ne vemo, kje bo počilo. In udari zdaj tu, zdaj tam. Takrat nas "prizemlji" naša nemoč. Srečo ima vsak, ki ni tam. Letališča so skoraj prazna. Le kdo bi še potoval in kam? Vse se odvija precej virtualno. Nihče več nikomur ne gleda v oči, mimika ustnic je strogo skrita.

Življenje se je spremenilo dobesedno čez noč. Kmetu, zdravniku, delavcu za strojem, inženirju, znanstveniku, pravniku, prodajalcu ... Brezposelnih je čedalje več in strah je dobil velikanske oči.

Ni načrtov za sanjske novoletne praznike in penino v bazenu tisoče milj stran. Ni niti gotovosti, da se bomo vsi lahko cepili, celo proti gripi ne, kaj šele virusu, ki ne izbira po statusu revnejših. Pa saj nas bodo cepiva itak povsem razklala. Tako kot skoraj vse. Pri nas priporočila nimajo enakega pomena kot na tako opevanem severu. Zglede nudi tudi politika. Koliko priporočil je državnim institucijam namenil samo Varuh, pa so se nanje kar požvižgali. Leta. In potem naj upamo, da bodo zalegla pri navadnih smrtnikih? Tista o maskah, razdalji in razkuževanju..., kako le? Nismo še tam, kjer so tako zgledni severnjaki! Niti primerjati se še ne moremo. Tam je priporočilo skoraj zakon, pri nas pa je zakon za to, da se ga izigrava. Vsi spisani na hitro, imajo zagotovo luknje. In najde jih kar vsak. Takoj dvomi v vse in vsakogar.

A nastopil je vsaj čas, ko postaja pomembno marsikaj, kar je bilo leta pozabljeno in spregledano. 

Srečo ta hip prinese že kava in vse "to go", kar lahko sicer spijemo in pojemo zgolj doma, pa branje sms-ov in  sporočil, ki se norčujejo iz vsega in vsakogar, e-bralniki, predvsem pa da imamo koga, ki je celo v policijski uri z nami in našimi problemi. Seveda v ožji družini. Srečni smo, če nam ni treba na test ali je ta negativen, če lahko delamo vsaj od doma ali dobivamo pokojnino. 

Spoznavamo, kako težko je biti učitelj, kaj šele zdravstveni delavec na Covid oddelku ali zaposlen v domu starejših. Zgodi se lahko, da odpovedo obisk starega in hudo bolnega starša na domu. Kaj narediti? Kdo bo zanj poskrbel? Ali imamo koga, ki nam bo pomagal? In kdaj bomo lahko šli v dom starejših na obisk? Kako tako odsotnost doživljajo oskrbovanci in kako je z dementnimi, o katerih se naenkrat skoraj ne govori? Kam so poniknili? Da, marsikatero hudo breme je padlo kar na družino, od učenja otrok na daljavo do skrbi za starejše.

In kako je s študenti in dijaki, ki nimajo več pravice bivati v domovih? Pa tudi dela zanje ni. Hudo. Mnogi so v depresiji in marsikdo razmišlja o najhujšem. Če je bila depresija že prej problem, kdo ji bo odslej kos? In kdo jih bo videl, če je zdravstvo le za nujne primere? 

Depresija se plazi naokoli in obišče marsikoga.

Seveda pa smo se vsi vsaj malo spremenili.

Cenimo že vsak sončen dan v svojem kraju, jemljemo vse, kar dviguje odpornost in upamo, da to čimprej mine. 

Na trenutke bi kot medved prespali prav to zimo in se zbudili v nov pomladni svet leta 2021.

Smo se česa torej tudi naučili? 

Kakor kdo, bi rekli.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012