EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

3.4.2020

dr. Andraž Teršek

Kdo so »junaki«?

V teh dneh me še najmanj zanimajo paragrafi. To ne pomeni, da me paragrafi ne zanimajo. Pomeni samo, da me druge zadeve zanimajo bolj od paragrafov. Poskušam jim slediti. Jih razumeti. Preusmeriti miselno smer. Tudi zato, ker se bo treba hitro vrniti k paragrafom. Ne zares vrniti, kot bi bili potisnjeni na stran. Samo nič manj pomembni ne bodo. Nemara bodo –še- bolj pomembni. Zato ni res, da me manj zanimajo. Le po drugi strani jih poskušam opazovati in misliti.

Življenje se zna neugodno poigrati s človekom. In se je. Ponovno. Izzivi in preizkušnje so včasih komaj verjetne. In pridejo. Gre za trenutke, ko se je treba soočit s samim seboj, pa zbirom izkušenj iz naše preteklosti in izkušenj rodov pred nami; tudi  s trdnostjo zgradbe, ki ji pravimo – družbena in človeška »skupnost« (izraz dajem v narekovaje, ker moderna družba dejansko ni in ne deluje kot »skupnost«).

Našega bivanja se je brez prizanesljivosti dotaknila zoprno nevarna izkušnja. Grožnja. V nas butajo dejanja in dogajanje, ki ljudi potiska v strah. Ta pa, žal, stoji na trhlih nogah. Oziroma, podobno kot druga čustva in občutenja, pušča glavi in možganom prosto pot. V laž, samoprevaro in nezavedanje. V neke vrste kapitulacijo pred samim seboj. Analiza, ocena, zavedanje, razlaga …, ki ima trden oprijem, pa se človeku zgodi le za nazaj. Pa še ta je izmuzljiva in polna subjektivnih pasti, hotenih ali nezavednih. Pa še tako se človek iz izkušenj preteklosti sila malo nauči. Niti zgodovina ga ne izuči.

Medicinski dogodek svetovnih razsežnosti se je zavrtinčil v pandemijo in posledično v karanteno - dejanske izredne razmere. Te pa vselej zahtevajo izredne odločitve in ravnanja. Čas zanje je včasih prehiter, drugič zapoznel. Izziv in odgovornost, s kakršnima se sooča dnevna politika, izvoljeni predstavniki ljudstva, funkcionarji in v procese odločanja vključeni akterji (nikakor ne gre zanikati njihovih naporov!), sta bila dan pred začetkom Dogodka nepredstavljiva. Četudi velikokrat filmsko prikazan. Znanstvena fantastika. A ne prav zares: samo pristali smo na to, ali pa smo se odločili za to, da svet vidimo, kot smo ga videli. Predvsem pa sebe. In svoje mesto v svetu. Pa druge ljudi. Skoraj oslepeli smo. Zlasti v našem civilizacijskem okolju. Poudarjeno glede NARAVE. In zavesti. Družbeni razvoj in družbeni napredek sta pač dve, povsem drugačni zadevi.

Zdi se, da ljudje le v takšnem trenutku/stanju šokantne izrednosti spremembe sprejmejo nemudoma, z odobravanjem in s podporo lastne angažiranosti. Z občutno zmanjšano skepso, dvomom in nejevero. S poklekom, z ubogljivostjo, s sklonjeno glavo in upognjeno hrbtenico. A samo sprva, kratkoročno. In ne prav zares, le navidezno, če sploh, ker to storijo na trhlih nogah trenutnega strahu. Čustveno. Zato se v tistem/tem trenutku ne zgodi revolucionarni zasuk. Eno obliko zdrsov, nelogičnosti in nerazumnosti (stanj in ravnanj, zapovedi in prepovedi, ipd.) zamenja druga. Eno obliko nespametnosti zamenja druga. Eno obliko nesvobode zamenja druga. Eno patološko stanje zamenja drugo. Eno obliko poškodovanega značaja zamenja druga.

Oziroma, spremeni se samo način izražanja – izrazna oblika - in kazanja tistega, kar človek je. Zato takrat, ko izredno stanje navidezno, ali pa »pravno-formalno« mine, ne nastopi pokora, spokojnost, očiščevanje, umirjanje in ozaveščanje. Nikakor. Človekove slabosti, osebne in sistemske, značajske in moralne, nemisleče in vedenjsko patološke, samo še bolj udarijo na plano. Sprva v malo spremenjeni izrazni obliki. Potem celovito. V vseh oblikah. Silno in nasilno. Nadaljuje se ena zgodovina istega človeštva. Ne opazim razlogov, da bi verjel v preobrazbo človeka. Ohranjam pa upanje.     

Vračam se v današnji dan. Komu ljudje v takšnih, zdravstveno (ne pravno formalno) izrednih razmerah (ne želim provocirati z vprašanjem, če so res »izredne«, ker za zdravnike in drugo zdravstveno osebje, pa za najbolj ogrožene in izpostavljene skupine ljudi, pa pred vsebino ustave … okoliščine SO izredne), najbolj zaupajo? Nedvomno medicinski stroki in vsem tistim, katerih poklicno (pa tudi nepoklicno) poslanstvo je – skrb za človeka. 

Razumljivo je, da izredne razmere v družbi zahtevajo do skrajnosti izostreno in odgovorno organizacijsko vodenje reševanja nastalega problema na državni in globalni ravni; vsekakor v najtesnejši povezavi s stroko-znanostjo in akterji, ki lahko in morajo biti v teh primerih najaktivnejši. Slišni in slišani.

V primerih pandemije, ki jo povzroči določen virus (eden od), nedvomno natančne, gole  številke v pandemiji prizadetih, statistike, niso pomembnejše od psiholoških učinkov: stanja in ravnanj. Vsesplošno, uspešno zoperstavljanje zloglasnemu ogrožanju človeških življenj je možno le ob enoviti podpori vseh ljudi, skrbi za slehernega posameznika in ob upoštevanju vseh razsežnosti človekovega organizma. A za to morajo biti izpolnjeni določeni pogoji.

Kako ravnati v trenutkih občutka ogroženosti, v razmerah neslutenih čustveno psiholoških pritiskov, vedo za takšna stanja strokovno usposobljeni ljudje. Njim je treba javno omogočiti nenehna spodbudna pojasnila stanj, ki množic ne onemogočijo v njihovih prizadevanjih za dosego načrtovanih poti k zajezitvi negativnih posledic - v tem primeru pandemije.

Še včeraj je bil sistem javnega zdravstva, kot so nas obveščali, tik pred razsulom. Med največjimi družbenimi problemi so bile predolge čakalne vrste in množica ljudi pred vrati ambulant. Krepili so se privatni odmiki od sistema javnega zdravstva. Humanitarno se je javno zbiral denar za ljudi, ki so bili prisiljeni poiskati drago medicinsko pomoč v tujini. Problem je bil v pomanjkanju kadrov in pri plačni politiki v zdravstvu. Ipd. Kako na to gledamo danes? 

Zagotovo si ljudje želijo vedeti, da bolnišnice, zdaj, ko nam pandemično grozi –novi- virus, niso zaprte za ljudi z množico drugih medicinskih težav. Dobro bi bilo, ko bi se vsi ti različni medicinski strokovnjaki javno oglašali, ljudem razložili, da se še kako zavedajo, da množica drugih bolezni in medicinskih stanj zaradi pojava zloglasnega virusa ni ukinjena. Zdravniki bi tudi znali razložiti koristi in nevarnosti, ki jih prinašajo z ukazom zaprisežene karantene, izolacije, osamitve itd. Naslavljanje karanterizirane javnosti z golimi številkami, predvsem glede umrlih, brez dodatnih pojasnil in jasnega konteksta, predvsem pa z znatnim pomanjkanje vzpodbudnih informacij, najbrž ne bo skrajšalo časovnega trajanja zdravstveno izrednega stanja, okrepilo imunskega sistema ljudi in zajezilo pandemije.

Utemeljeno nas mora skrbeti, da bo povzročilo nove težave in razmah predhodnih težav na področju zdravja (različnih obolenj, duševnega zdravja, nasilja – v družini, nad otroki, na splošno-, porast samomorov, itd.). Razsežnosti so lahko epidemične.

Pomembno bi bilo v vidnih medijskih sredstvih objavljati še tako drobne uspehe pri zajezitvi pandemije, doma in v svetu, znanstvena prizadevanja pri iskanju rešitev in njihove, četudi počasne in male uspehe. To bi bilo pomembnejše kot vsak dan znova, na najbolj izpostavljenih medijskih mestih, izpostavljati sleherni tragični primer brez ozadja, konteksta. Tudi v apatičnih in prestrašenih ljudeh sočutje pogosto ugasne. Strah jih zapre v lasten brlog. Rešitve začno iskati zgolj in samo zase.

Zakaj mediji v večji meri ne predstavljajo resničnih junakov teh težkih trenutkov, njihove portrete, njihovo skrb za ljudi... njihov optimizem ...? In ljudi, ki upajo in znajo na dogajanje pogledati tudi iz drugih zornih kotov: izobraževalnih, etičnih, okoljskih ipd. Res je, to v zadnjih dneh počnejo v nekoliko večji meri, a naj s tem okrepljeno nadaljujejo! Saj vendarle niso »junaki« samo nekateri naši politiki?

Človek ima tudi v teh, za zdravje zahtevnih in težkih trenutkih, pravico biti zaskrbljen in zbegan. Zato je treba pravico biti informiran še toliko bolj spoštovati in varovati. Lahko je iskreno navdušen nad organizacijsko aktivnostjo za to poklicanih institucij in posameznikov, a hkrati sme pričakovati, da bodo nanj naslovljena obvestila v povezavi s pandemijo in pričakovanja glede njegovih ravnanj ostala v mejah zdravega razuma in psihološke uravnoteženosti.

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013