EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

14.10.2019

prof. dr. Marko Pavliha

Pravnik v molitvi, meditaciji in jogi

Karkoli govorimo, pišemo, sistematiziramo, analiziramo, sintetiziramo, kritiziramo, hvalimo, snujemo, legaliziramo, obtožujemo, zagovarjamo,  razsojamo, razlagamo, razveljavljamo ali kako drugače vihtimo pravniški meč in rokujemo s pravičniško tehtnico, vselej je pravna alfa in omega Človek s svojo neznatnostjo ali veličino. Zato je vsebinska in formalna kakovost prava - denimo etičnost, moralnost, humanost, pravičnost, demokratičnost, javnost in predvidljivost - premo sorazmerna  s celostno modrostjo človeka oziroma razsežnostjo zavesti, ki jo kultivirajo duhovnost, talent, okolje, značaj, izobrazba, izkušnje, vrednote, svetovni nazor in prirojen pravniški občutek.

V prejšnji kolumni sem vas povabil, da se zazrete prek materialistične paradigme,  rekoč, da je za povzpetje v višje nadstropje zavesti ključna holistična vzgoja. Raznoteri so načini za osebnostno zorenje in ozaveščanje; tokrat bi si drznil izbrati tri, molitev, meditacijo in jogo, čeravno boste nemara zavijali z očmi, da vam nebodigatreba pavliha ne privošči zasluženega bralnega oddiha, ker jim še na pravniškem portalu utruja z nebulozno ezoteriko. Ampak kaj nam preostane drugega kot naravna spiritualnost, človečnost in humanizem, če nas kani pojutrišnjem izpodriniti umetna inteligenca?!

Pričnimo z molitvijo, ki pomeni vzpostavljanje vernikovega osebnega stika z bogom,  njegovo direktno linijo z nebesi, miselno, duševno, telesno in duhovno dejavnost, s katero usmerja svoj um, besede in dejanja k bogu, v krščanstvu tudi k svetnikom, Mariji, angelom varuhom in prednikom.   Z molitvijo se želi verujoči molilec bogu zahvaliti, ga prositi ali mu posredovati svoja razmišljanja in čustva, zato je molitev lahko prosilna, zahvalna ali slavilna. Če je molitev iskrena, blagodejno vpliva na človeka in ga plemeniti.

Za katoliško cerkev  velja, da ustna, izgovorjena molitev pridružuje telo notranji molitvi srca. Med najbolj znanimi molitvami so krščanska Očenaš, rimokatoliški Zdravamarija in Slava Očetu, pravoslavna Molitev srca, islamska Tekbir in ponavljanje mantre Om v budizmu, s katero naj bi se človek harmonično povezal z božanstvom in stvarstvom,  kar je v bistvu meditacija. Pesniško bi pretiraval, če bi se pretvarjal, da se spomnim večera, ko me je babica - mama sem jo klical na njeno željo, ker ni hotela biti “stara mama” - v tistih čudnih časih na skrivaj odnesla h krstu v bližnjo Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Spodnji Šiški, da se ne bi oče v službi znašel na kakšnem črnem spisku. Še danes pa me greje memento na njeno kuhinjo v somraku, ko smo skupaj z atom  poslušali večerno zvonjenje in sem ju zamaknjeno posnemal v molitvi, še najraje s preprosto otroško molitvico: “Sveti angel, varuh moj, / bodi vedno ti z menoj. / Stoj mi noč in dan ob strani, / vsega hudega me brani!/ Prav prisrčno prosim te, / varuj me in vodi me. Amen.”

Molitev je v marsičem podobna meditaciji, ki je prav tako učinkovita metoda samoizpopolnjevanja in iskanja pristnega jaza.  Meditacij je skorajda toliko kot učiteljev, trenerjev in šarlatanov, zato ni tako preprosto izbrati tehniko, ki vam bo pisana na dušo in za povrh podprta s tisočletno modrostjo in praktičnimi izkušnjami. Vsem pristnim meditacijskim metodam pa je skupen nauk, da je redno, vsakodnevno meditiranje predpogoj za globljo potopitev v človekovo duš(n)o(st), od koder vodijo poti do kolektivne, kozmične ali božanske celostne zavesti. 

Za pokušino sem izbral tri tehnike, ki vas bodo morda pritegnili do te mere, da boste začeli meditirati in tako izboljšali sebe in človeško družbo.

Prva je meditacija s pomočjo duhovnih odlomkov iz starodavnih “večnih” spisov, ki jo je Zahodu priljudno predstavil Eknath Easwaran, indijski profesor angleške književnosti in prodorni mislec (Meditacija in še 7 stvari, ki vam lahko spremenijo življenje, DZS, 1999). Uči nas, kako lahko izboljšamo koncentracijo,  premagamo stres, sprostimo neizmerne notranje zaloge energije, umirimo jezo in jo preoblikujemo v razumevanje in ljubezen, kako pozabimo boleče spomine in polno zaživimo v sedanjosti, kako razvijemo sposobnost razumevanja stvari in kako lahko ljubimo globlje in odkrijemo namen svojega življenja.

Easwaranov osemdelni program vključuje meditacijo, ponavljanje mantre, umirjanje, usmerjanje pozornosti na eno samo stvar, urjenje čutov, postavljanje sočloveka na prvo mesto, druženje z duhovnimi tovariši in branje svetih spisov ter besedil mistikov različnih religij. Program je treba izvajati dnevno, ker se vsi njegovi členi prepletajo, dopolnjujejo in povezujejo v trdno psihično verigo. Tule si bomo ogledali le meditacijo.

Meditacija je tehnika, ki nam pomaga prebuditi prikrite umske sposobnosti in jih čim bolj osredotočiti. Z njo urimo um, predvsem pozornost in voljo, tako da se potopimo z gladine zavesti v njene globine. Na prvi stopnji meditacije izkusimo, da nismo telo, ki je po Easwaranu zgolj oblačilo ali vozilo, v katerem se premikamo naokoli. Drugo odkritje je še bolj šokantno, namreč da tudi um (motor) nismo, kar nam omogoča distanco in obvladovanje, žlahtno odmaknjenost oziroma nenavezanost od psihofizičnih težav. Pri meditaciji se brusimo v osredotočanju, saj je večina naših umskih moči tako razpršena, da so razmeroma neučinkovite. Zato jih moramo s pomočjo duhovne leče zbrati v  žarek, ki ima brezmejno moč.

Razsvetljenje se dogodi šele ob preboju zavesti in poglobitvi v slehernikovo pravo naravo, ki je ne moremo izraziti z besedami, čeravno so to poskušali verski in preostali duhovni nauki in jo označili kot iluminacijo, razsvetljenje, nirvano, satori, samadhi in podobno. Nemara je ustrezna primerjava z nevidnim kozmičnim komandnim centrom, zdravim jedrom ali budnim jazom, ki s pomočjo fizikalnih zakonov in metafunkcij bodisi spretno ali ponesrečeno krmari našo telesno barko.

Easwaran svetuje meditiranje s pomočjo osredinjenja na pasuse iz velikih duhovnih stvaritev, denimo iz Svetega pisma in Bhagavad-gite, ki po vsem svetu slovi kot dragulj indijske duhovne modrosti. Njenih 700 verzov, v katerih Šri Krišna poučuje svojega zaupnega prijatelja Arjuno, nam razkriva skrivnosti o človekovi biti,  samospoznavanju, zavesti, karme, joge in reinkarnacije. Meditirali naj bi vsako rano jutro ob istem času, na primer med peto in šesto uro, kar nam kakovostno podaljša dan. Pri meditaciji je možna le ena napaka: da ne meditiramo redno. Izberimo si miren prostor, lastno duhovno oazo, kjer sedimo sproščeno, z zravnano hrbtenico in tilnikom ter glavo v vertikali. Dobro je, če meditiramo v družbi, ni pa nujno. Meditacijsko molitev potiho v mislih ponavljamo počasi in v ritmu, tako da vsaka beseda spolzi v našo zavest, pri čemer naj ne bi zaspali. Učinek se bo pojavil šele čez čas, po nekaj tednih ali mesecih, zato ne obupajmo prehitro. Naš um je pač neukročeni trmoglavec, ki je tradicionalno sposoben v hipu zamenjati na tisoče vtisov, slik, spominov, utrinkov, občutkov in doživljajev, zato ni pripravljen na revolucionarni preobrat, da se mora podrediti lucidnemu jazu.

Drugo meditacijsko metodo je razvil fenomenalni dr. Wayne W. Dyer in jo utemeljil na umskih presledkih, v katerih se urimo v poslušanju misli (Getting in the Gap: Making Conscious Contact with God Through Meditation, Hay House, 2003). Um primerja z ribnikom, čigar razburkana površina odraža okoli 60.000 misli na dan, tamkaj se dogajajo nevihte, zmrzovanje, tajanje in onesnaževanje, spodaj pa kraljuje relativen mir. Z meditacijo potonemo v to spokojnost, ki jo lahko poiščemo tudi v praznem prostoru med mislimi, tako kot pavze med notami ustvarjajo glasbo in je nasploh pretežna praznina tista, ki zapolnjuje atome in vesolje.

Priporoča, da meditiramo dvakrat dnevno po približno dvajset minut, bodisi sede, leže, kleče ali kakorkoli drugače, samo da nam je udobno. Dr. Dyerju je najljubša molitev “Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime” (Our Father who art in Heaven, hallowed be thy name), ki jo v mislih razstavimo na posamezne besede. Za ogrevanje si na notranji ekran prikličimo besedo “Oče” in jo večkrat neslišno ponovimo, da začutimo energijo, potem se premaknemo na “naš” in ponovimo postopek. Sledi poglavitni del, ko se preselimo med obe besedici (Očenaš), kje se pomudimo deset ali petnajst sekund, da doživimo ta neslišen, neizpolnjen prostor, in ga posrkamo v sleherni delček telesa in duhá. Če nam misli uhajajo, jih za nekaj trenutkov vrnemo na prvo in drugo besedo, potem zopet mednje, nato nadaljujemo še s preostalimi besedami in vrzelmi med njimi do zaključka meditacijske molitve.

Ko vam ta vaja ne bo več povzročala preglavic, jo nadgradite z zvokom Japa, kar dobesedno pomeni “ponavljajoče izgovarjati ime Boga”. Najbolj primeren naj bi bil vzklik “ah” ali po naše daljši “o”, ki vsaj v angleščini enako zveni v vseh pojmovanjih boga (God, Allah, Krishna, Jehovah, Ra …), spominja pa tudi na Patanjalijevo mantro aum, zato vibrira kozmično, božansko. Ko se torej nahajamo med prvima dvema besedama, naglas nekajkrat izdahnemo “aaaaaah” ali “ooooo,” se premaknimo na tretjo besedo in zopet nazaj med drugo in tretjo, zopet večkrat izgovorimo mantro, in tako naprej, vse do zaključka molitve in ponovno na pričetek, če nam ostaja čas.

Kot vidimo, je takšna meditacija dokaj sorodna molitvi, ker sta obe slično učinkoviti za doseganje ravnovesja, v katerem ni več nobenih dvomov, ali kot je poetično zapisal dr. Dyer: “Neskončnost gozdov drema v sanjah enega želoda.”

Tretjo metodo je po Patanjaliju (Joga sutre) dodelal Adrian Kezele, plodovit pisec in ustanovitelj Duhovne akademije, v okviru katere s sodelavci poučuje integralno meditacijo. Ustanovil je globalno mrežo intuitivne komunikacije Synchro.zone, dve združenji Umetnost darovanja in Delfinov sen, je pobudnik projekta Nebesni labirinti in redno vodi triletni študij indijske astrologije Džjotiš (Jyotish), seminarje in delavnice s posebnim poudarkom na ustvarjanju osvobajajočih izkušenj.

Že v uvodu svojega izjemno berljivega in poučnega priročnika o enostavnih skrivnostih pravilne meditacije nas karizmatični mojster “razočara”, da knjiga nikogar ne more naučiti meditirati, saj se tudi plavati ne moremo naučiti po tej poti, ker je teorija le kažipot in razlaga. To povsem drži, kar potrjujem iz lastnih izkušenj, zatorej pogumno in brez zamere, če vas nekoliko pokroviteljsko povabim z vzklikom “hej človek, spravi se meditirat!”, kot je Kezele nazorno naslovil svojo knjigo (Chiara, 2017).

Meditacija je ena od mentalnih (duhovnih) tehnik, poleg koncentracije (usmerjanja pozornosti na neki objekt ali dejavnost), vizualizacije (oblikovanja mentalnih slik), kontemplacije (pazljivega razmišljanja) in (avto)sugestije (vpliva na telesno ali mentalno stanje z mislimi ali koncepti). Meditacijo najpreprosteje definiramo  kot proces umirjanja s postopnim prenehanjem umske aktivnosti. Gre za najbolj naravno  nedelovanje, a reči je mnogo lažje kot storiti. Meditacija se skozi zgodovino pojavlja najmanj poltretje tisočletje in verjetno še dlje v različnih kulturah;  prvotno (in zopet vse bolj) je služila približevanju bogu, danes pa je sodoben pripomoček za blaženje in izničevanja stresa. Zdi se, da je na Zahodu najbolj popularna transcendentalna meditacija, v različnih medijih pa reklamirajo tudi druge variante, o katerih ne bom pisal, ker jih preslabo poznam.

Kot nam slikovito pojasni Kezele, nam izkušnja meditacije na podlagi znanstvenih dokazov  prinaša občutek sproščenosti, ugodja in brezskrbnosti, umiritev ritma dihanja, občo mentalno higieno, sprostitev telesa in znižanje hormona stresa (kortizola), holesterola in krvnega tlaka. Poleg tega zmanjšuje potrebo po opojnih substancah (npr. alkoholu, cigaretah) in medicinski negi, povzroča spremembe v delovanju genov, povečuje urejenost delovanja možganov, širi pozornost, izboljšuje opazovanje in spomin, razvija inteligentnost, povečuje ustvarjalnost, produktivnost in samoaktualizacijo ter nas pomlaja.

Toda najpomembnejša meditativna izkušnja se nanaša na zavest, ker med meditacijo včasih doživimo posebno izkušnjo, ki jo je težko ubesediti, nekakšno notranjo budnost brez misli, občutkov in slik, v kateri ni zvoka, dotika, oblike, okusa in vonja. Morda spominja na doživetje jasne blaženosti, o katerem je razglabljal psiholog Abraham Maslow, ni pa vrhunsko doživetje, zamaknjenost ali tok (flow), ki ga lahko občutimo tudi pri vsakodnevnem delu in ima takisto terapevtske učinke.

Kezele z neverjetno kleno preprostostjo pojasni pojem zavesti: to je tisto, kar smo in zaradi katere vemo, da obstajamo. Pri aktivni zavesti nastane izkušnja, ki je sestavljena iz subjekta, objekta in določenega procesa. Ko nekdo opazuje makov cvet, je on subjekt,  cvetlica je objekt in gledanje zaznavni proces. Toda kdo je zares on, kdo sem jaz? Meditacija nam pomaga pri spoznanju, da zavest sama po sebi ni nič drugega kot človekov jaz, ki torej ni spremenljivi in nepredvidljivi ego ali osebnost, marveč to, kar zares smo: “brez lupine, brez slojev, brez iluzij.” Ko se tega zavemo, smo srečni, blaženi, brezčasni, neskončni, enostavni, spontani in lahkotni.

Poznamo sedem stopenj zavesti: budnost, spanje, sanje, čista zavest med meditacijo,  razvoj subjekta (človek je kot gledalec, ki vse opazuje kot na filmskem platnu, popolnoma neobremenjeno in flegmatično), razvoj procesa (prefinjena percepcija vsega, izjemna čuječnost) in razvoj objekta (zlitje s Celoto in zavedanje Enosti).

Postopek meditacije je primerljiv s kopanjem globokih temeljev za visoko in stabilno stavbo: višje se želimo dvigniti v nebo, globlji morajo biti temelji. Integralna meditacija ni molitev in je ne more zamenjati, lahko pa je priprava nanjo.

In zdaj še nekoliko o konkretni praksi. Najlažje bo, da se odločite za osnovni tridnevni tečaj integralne meditacije, ki jih Adrian organizira nekajkrat na leto, kasneje pa so na razpolago tudi naprednejša pospeševanja in aktivacije. Tam vam bo poleg teoretičnih in praktičnih pojasnil na individualnem srečanju zaupana pranava, energija govora ali vibracija, ki je prirejena posamezniku in je že v nas, izbere pa jo inštruktor (mojster) na podlagi izračunane slike neba v trenutku rojstva praktikanta s pomočjo veščine Džjotiš in interakcije med njim in učiteljem. Gre za tvorbo črk, ki nima klasičnega pomena kot beseda in se v tem dokaj razlikuje od mantre.

Pranavo osmišljajo tri ideje: hologramsko vesolje (najmanjši delček kozmosa vsebuje informacije o vsem, zato lahko iz predmetov ali pojavov, ki so nam najbližji, izvemo vse, kar želimo, o vsem, kar obstaja), polje enotnosti ali singularnosti (obstaja en vir vsega, kar obstaja in ta vir je povsod, tudi v nas), in valovanje, vse spremenljive oblike v vesolju so neka vrsta vibracije tega edinega vira, so kot struna, ki vibrira.

Takole še piše Kezele:

”Ko se soočite s svetom, ki ni svet trdnih predmetov, temveč svet vibracij, lahko v tem vidite abstraktne matematične oblike (kar popolnoma ustreza opisu tistega, kar nas obkroža) ali glasbo, polno harmonije in kontrapunkta (tudi to ustreza opisu sveta okoli nas).

Vi in jaz smo torej samo vibracija v ogromni in nedojemljivi glasbi vesolja! Smo samo majhen niz števil in simbolov v nerazumljivi enačbi, ki se imenuje življenje!”

Po uvodnih pripravah začnete redno (!) meditirati dvakrat na dan, najbolje zjutraj na tešče in potem še popoldne, šest do osem ur kasneje, toda ne tik pred spanjem. Mojster vam bo povedal, koliko časa naj traja vaša vadba, običajno svetuje 20 minut za vsako meditacijo. Meditirati je treba sede in zravnano z zaprtimi očmi (položaj lotusa ali padmasano raje prepustimo najbolj gibčnim) in to lahko počnemo kjerkoli, na primer doma, v gozdu ali kapelici, v službi med odmorom, na potovanju v avtobusu, vlaku, na ladji ali letalu, na plaži in vsepovsod, a zgolj takrat, ko se lahko prepustimo le tej dejavnosti (nikakor ne smemo denimo šofirati in hkrati meditirati, ker je smrtno nevarno!). Ko se umirimo, si prikličemo pranavo, ki jo v sebi ponavljamo vsakič, ko nas obleti kakšna misel, kot da bi z neslišno zvočno mrežo v ribniku lovili mentalne vsiljivce in jih nežno odlagali na dno. Ko misli poniknejo in tudi pranava izhlapi v eter, kot da jo ne mislimo več oziroma se nam sprva celo dozdeva, da smo jo pozabili, smo dosegli stanje čiste zavesti, ki traja bodisi hipec, sčasoma pa tudi dlje. Nič ni narobe, če zadremamo, nas potolaži Adrian, celo obratno, to pomeni, da smo se zares popolnoma sprostili.

Po najmanj enoletni praksi in dodatnem usposabljanju je priporočljivo pet minut pred meditacijo izvajati pranajamo, posebno dihalno tehnik s pomočjo prstov desne roke in nosnic, po zaključku pa še nekajminutno integracijo s štirimi fazami: zavedanje lastnega telesa z osredotočanjem na posamezne dele, zavedanje ožjega in širšega prostora s celotnim planetom, zavedanje vesolja in zopet zavedanje telesa. Po integraciji se počasi vrnemo v budno stanje.

Še bolje bi bilo, da bi si vsaj občasno vzeli čas za 15 do 20-minutno izvajanje lahkotnih asan (jogijskih telesnih vaj oziroma položajev), nato pet minut za pranajamo, 20 minut za meditacijo, tri minute za integracijo in 20 minut za ležeči počitek  v popolni tišini. Na tridnevnem tečaju pospešitve (ubrzanja) meditacije na Rogli smo dopoldne izvedli tri takšne “runde” pod vodstvom Adrianove asistentke Emine, potem je sledil sestanek z učiteljem, na katerem je bilo nekaj teorije, vprašanja, odgovori, komentarji in skupna meditacija, nato kosilo in sprehod, popoldne pa še tri opisane runde, večerja, sestanek, skupna meditacija ob poslušanju rikvede (petja kozmičnih akordov) in spanje. Hrana je bila okusna in vegetarijanska.

Za uresničevanja zdravilnega napotka mens sana in corpore sano imamo na voljo tudi jogo, ki se je zlasti na Zahodu banalno komercializirala kot modno razgibavanje, kar je daleč od njene resnične misije. Joga (yoga) je namreč neskončno več kot telovadba ali fitnes: je ena od indijskih filozofij in posebna znanost o zavesti, združenost duše in celotnega človeka z nesmrtnim bitjem in blaženostjo božanskega. Beseda yoga pomeni enost ali edinost in izhaja iz sanskrtske besede yuj, združitev ali združenost teles, duha in uma. Joga je stanje združenosti človeka s tem, kar je v njem ali v svetu večnega, neskončnega in neuničljivega.

Ko se javno šopiri(mo) z jogo, premalokrat omenimo Janeza Svetino (1941-1991), ki je bil mnogostranski ustvarjalec, na žalost pa se je v slovensko zgodovino zapisal predvsem kot prva civilna žrtev slovenske osamosvojitvene vojne v Gornji Radgoni, kjer je imel prejšnji dan za pedagoge predavanje o jogi in o svoji viziji šolstva. Svetino so poleg psihologije s poudarkom na Jungovih delih in primerjalne književnosti zanimala tudi druga področja, zlasti filozofija, hinduizem, joga in budizem.  Intenzivno se je ukvarjal z mladostniki z učnimi, vedenjskimi in razvojnimi motnjami, saj je bil kratek čas zaposlen kot psiholog pri takratni Vzgojni posvetovalnici v Ljubljani. Pred odhodom v Indijo je v Londonu študiral angleščino in nato še v Franciji francoščino, potem pa je petnajst let preživel v Šri Aurobindovem ašramu, kjer je našel svojo izpolnitev – najgloblje bistvo in  duhovni mir.

Posebno dragocen je Svetinov prevod izbranih del Šri Aurobinde (Integralna joga: psihologija duhovne rasti k polnosti bitja, Slovenska matica, 1990) z znanstveno spremno besedo, literaturo in dobrodošlim slovarjem. Mojster spada med vodilne indijske jogije, rišije (mistike) in vidce, po svojem izrednem psihološkem znanju pa najbrž eden največjih poznavalcev človeške duševnosti vseh časov.

Svetina kleno in razumljivo opiše glavne smeri in oblike indijske joge, pri čemer si vsaka od njih “izbere eno od glavnih zmožnosti ali plati človeške narave za svojo hojo k duhovnemu cilju, z vzpon na goro bitja.” Poglavitne smeri in oblike so naslednje:  džnjana joga, ki pelje k najvišjemu samospoznanju in vednosti;  bhakti joga, ki temelji na ljubeči vdanosti božanskemu; karma joga, katere temeljno sredstvo za vzpenjanje k božanskemu cilju je nesebično opravljanje del in dejanj, posvečenih najvišjemu; radža joga ali kraljevska joga, ki skuša doseči cilj predvsem s pretanjenim samoopazovanjem, umirjanjem in osredotočanjem uma (ena izmed njenih posebnih oblik je krija joga, ki jo je učil popularni Paramahansa Jogananda), in  hatha joga kot jogijski sistem, ki izbere telo in življenjske funkcije za orodje svoje izpopolnitve in notranjega uresničenja (zlasti zahodnjaki imajo takšno vadbo asan ali pranajame  že za jogo, kar to ni, če ni opravljena v pravem duhu).  Obstajajo še druge oblike kot denimo budistična joga, lamaizem in sintetične joge, na primer tantra, med katere spada tudi integralna joga, ki jo je razvil Šri Aurobindo.

Po modrecu Patanjaliju obstaja osem udov ali stopenj radža joge, ki so jama, nijama, asana, pranajama, pratjahara, dharana, dhyana in samadhi. Jama in nijama pomenita izboljšanje kakovosti uma, nravno očiščevanje in samoobladovanje. Asane so vaje ustrezne telesne drže za meditacijo, pranajama pa je obvladovanje dihanja in vitalnih moči, ravnovesje med pozitivno in negativno polariteto življenja ali pingalo in ido. Peta stopnja, pratjahara, je vzpostavljanje sproščenosti in notranji zbranosti, odvračanje pozornosti od zunanjih  predmetov in samih čutov, popotovanje uma v stanje miru in harmonije. Šesta stopnja je dharana kot enotočkovna koncentracija uma, fokusiranje, notranja zbranost zavesti na en sam predmet, sedma stopnja je dhyana, meditacija, ki predstavlja nadaljevanje dharane ali koncentracije, zadnja stopnja radža joge pa je samadhi, zlitje ali združitev naše zbrane zavesti s predmetom zbranosti in preboj v neko drugo zavestno stanje.

Naj bo dovolj o duhovni teoretični abecedi, ker je skrajni čas za dejansko preobrazbo slehernika, premaknimo se od besed k dejanjem. Medtem nam vsem polagam na srce čudovite verze nesmrtnega Edvarda Kocbeka, ki stkani v Molitev povedo vse in še več, od tod do večnosti, vsaj enemu pesniku pa so celo rešili življenje:

Sem, 
kar sem bil,
in vsakdo
me bo mogel
pozabiti.


In vendar
moram reči:
sem
in bil sem
in bom,
in zato sem več
od pozabljanja,
neizmerno več
od zanikanja,
neskončno več
od niča.

Vse je večno,
kar nastane,
rojstvo je močnejše
od smrti,
vztrajnejše
od obupa in samote,
silnejše
od hrupa in greha,
slovesnejše
od zavrženosti.
Nikoli ne bom prenehal biti.
Nikoli. 
Amen.
  

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2019
2018
2017
2016