EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

18.3.2019

dr. Marko Novak

Kam je izginila retorika v pravu?

V največjem antičnem delu o retoriki, tj. Retorika (iz gr. rhetor govornik, besednik, iz rhetorike govorništvo), govori Aristotel o t. i. notranjih in zunanjih sredstvih prepričevanja. Notranja so logos, etos in patos, zunanja pa zakoni, priče, pogodbe, priznanja in prisege. Prototip za uporabo retorike kot govorne »umetnosti« je bil sodni (oz. forenzični) govor. Še posebej so v tedanji Grčiji uspevali t. i. logografi, ki so kot pisci govorov pomagali predvsem premožnim strankam v sodnih sporih.

Tedanja retorika je postala znana predvsem po t. i. notranjih sredstvih prepričevanja (torej logos, etos in patos). Modri Aristotel je sicer najbolj pristajal na logos kot najpomembnejše sredstvo prepričevanja, toda prepričan je bil, da v določenih situacijah nam ta ne pomaga najbolj, zato moramo računati tudi na etos (tj. etične lastnosti govornika) in patos (čustva občinstva). Vendar je pomembno razumeti, da je Aristotel argumentacijo razumel predvsem kot t. i. »retorično argumentacijo« (Tindale), z vsemi tremi elementi skupaj.

Retorika v klasičnem, antičnem smislu je cvetela še v starem Rimu, predvsem pri Ciceru in odvetniku Kvintilijanu, ki je bil njen prvi poklicni učitelj, pa še deloma v srednjem veku. Zatem pa se njen pomen izgubi. Nekdanja enotnost »retorične argumentacije« razpade na argumentacijo in retoriko. Argumentacija se ukvarja predvsem z logiko (logičnimi argumenti) kot rezultati oz. produkti argumentacije, ki svoj vrh doseže pri Descartu v smislu more geometrico, katere vzor je predvsem formalna logika.Klasična retorika pa vse bolj postaja elocutio, torej bolj vprašanje sloga ali stila, kot pa lastnosti vsebinskega.

Ko pred desetletji ugotovijo, da si s formalno logiko v pravu navadno ne moremo kaj veliko pomagati, se zopet prebudi prastaro, Aristotelovo razlikovanje med formalno logiko (iz Analitik) in neformalno logiko (iz Topike) oz. dialektiko. V argumentacijo pa zanimanje za retoriko v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prinese Perelman, ki predvsem pravno logiko vidi kot vrsto »nove retorike«.

Toda zdi se, da retorična argumentacija v pravu še vedno ni našla svoje re-afirmacije. Tu mislim predvsem na izvorno, Aristotelovo retoriko, tj. vsebinsko prepletanje notranjih elementov prepričevanja, tj. logos, etosa in patosa. Ne mislim retorike, kjer gre bolj za »kako« v smislu kurzov javnega nastopanja. Mislim na retoriko, ki je hkrati tudi »kaj« (vsebina). Zadeve so bolj celovite, ko jemljemo retorično argumentacijo kot skup govorcev, argumentov in občinstva (Tindale), pri čemer pa govorec ni le tisti, ki (dobesedno) ustno govori, saj je govor razumeti tudi kot (pisano) besedilo, v katerem je lahko veliko retoričnih manevrov, ne le odvetnikov in strank, temveč tudi sodišč proti višjim sodiščem ali strankam in splošnemu pravnemu občinstvu. Sloviti nizozemski profesor, van Eemeren, govori v svoji teoriji pragma-dialektične argumentacije o t. i. »strateškem manevriranju« kot o retorični tehniki v besedilu. Pravnik kot, po Prešernovo, »jezični dohtar«, pa ni nujno tisti, ki veliko (ustno) govori, temveč predvsem tisti, ki je mojster jezika (tudi v pisani obliki) – v našem primeru jezika praktične racionalnosti, kot jezika prava.    

Izmed Aristotelovih notranjih sredstev prepričevanja je tradicionalno imela prednostno vlogo v pravu logika. To je bilo vsaj stališče pravnega pozitivizma in formalizma, v modernem času najmanj tja do druge svetovne vojne. Čustva (patos) niso imela mesta v pravu in so bila izgnana iz palače (pravne) pravičnosti. Šlo je za zgodovinsko »vojno« med logiko in psihologijo, ki pa se je izkazala za kontraproduktivno. A rabili smo, v sodobnem času, nevroznanost in kognitivno psihologijo, da smo prišli tja, o čemer je pisal že Aristotel: priznanje napetosti med logosom in patosom in določitvi pravega razmerja med njima, kar ni vedno tako enostavno, kot se pretvarjamo, da je.

Podobno je tudi etos kot etično-psihološka dimenzija prikorakal v argumentacijo šele po drugi svetovni vojni. Etos se je nato izrazil v pomenu pravnih načel, vrednot in človekovih pravic. Danes ga jemljemo še kako resno. Retorično argumentacijo bo zanimalo, kaj prinaša v svet logosa in patosa.

Toda četudi retorika kot retorična argumentacija združuje vse zgoraj omenjene lastnosti, ni o njej ne duha ne sluha v pravniškem izobraževanju. V učnih programih pravnih fakultet imamo le (pravno) argumentacijo, ki je sicer izjemno pomembna in brez katere ne gre, a ne predstavlja celote, celovite poante prepričevanja in dokazovanja. Vse se stavi na logiko, ki pa je pogosto nedosegljiva, zato se gremo neke vrste »pol logiko«, včasih niti ne mini-logiko, kot je Aristotel pravil dialektiki. Ne pravim, da imamo za logiko kakšno alternativo, saj je najzanesljivejši način dokazovanja. Problem je v tem, da v pravu do točke, ko logika »stoprocentno« deluje, pogosto niti ne pridemo in se le pretvarjamo, da so odločitve logične.

Retorika ali retorična argumentacija bi bila tu koristna, da osvetli razmerja med logiko (logos), etiko (etos) in psihologijo (patos) v procesu pravnega odločanja. Tudi sama logika bi v tem kontekstu bolj »zasijala«. A v učnih načrtih pravnih fakultet je torej ni najti, tudi je ni pri kakšnih nadaljevanjih izobraževanjih pravnikov, ki že delujejo v svojih poklicih. Tako se zdi, da je neko prastaro znanje, ki je prikazovalo pristno človeško naravo (domala arhetipske, večne resnice), ostalo pod stoletnimi kupi prahu. In čaka na Minervino sovo, da iz tega prahu poleti.   

dr. Marko Novak
mnovak153@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Marko Novak
Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze
mnovak153@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012