EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

9.4.2018

dr. Matej Avbelj

Tri desetletja ustavne praznine

Ste se kdaj vprašali, zakaj imamo Slovenci tako kratko preambulo k svoji ustavi? Ste kdaj pomislili, kakšna politična skupnost smo, da je v preambuli zmanjkalo prostora najprej za svetost življenja, nato pa še za človekovo dostojanstvo? Zakaj bi se vse to sploh morali vprašati in zakaj prav te dni? Potreba se poraja kar sama po sebi.

15. aprila 1988 je bila v Časopisu za kritiko znanosti objavljena Pisateljska ustava. Pripravili sta jo ustavni komisiji Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega sociološkega društva. Slovenci smo res nekaj posebnega. Najbrž nikjer drugje na svetu ustav ne »sprejema« civilna družba, nevladne organizacije, in še manj literati. Na to bi zato morali biti ponosni. Zelo. Malo manj ponosa pa počiva v razlogih za potreben angažma ustavnih kulturnikov. Politika in pravniki so tedaj namreč odpovedali. Od tedaj do danes se torej ni nič kaj preveč spremenilo.

Zgoščeni čas zadnjih let osmega desetletja prejšnjega stoletja, kot ga je poimenoval Jambrek, je bil namreč nekaj posebnega. Vse bolj razrahljano Zvezno socialistično federativno republiko Jugoslavijo so se komunistične elite odločile zakrpati z več centralizacije. Temu ni nasprotovala tedanja slovenska republiška oblast, ampak je vihar nezadovoljstva izbruhnil v krogih intelektualcev blizu Nove revije. Začetni piš je postal tako močan, da je Jugoslavijo, komunizem in socializem, njene anahronistične ustavne dokumente, odneslo na smetišče zgodovine.

Iz Pisateljske ustave pa je zrasla Demosova. Nato Podvinska. In nazadnje današnja slovenska ustava. Ta, kot kažejo zlasti izkušnje mandata zadnje vlada, marsikomu ne pomeni več od počenega groša. Najbrž zato, ker se večina politične, pa tudi pravne, elite ne identificira z njo. Vsi ostali verni državljani pa jo premalo poznajo, če sploh. A zgodovinska sreča vendarle je, da to ustavo sploh imamo.

Če bi poslušali cvetober številnih tedanjih in še sedanjih uglednih (ustavnih) pravnikov, kako so se negativno, porogljivo in celo napol z grožnjami odzvali na pisateljski tekst, bi ugotovili, da osamosvojitev Slovenije in sprejem novega ustavnega reda še zdaleč ni bila stvar vseobsežnega konsenza. Ne, šlo je za projekt skupine zanesenjakov, političnih »norcev« v pozitivnem smislu, ki so za pravo stvar šli tudi s svojo glavo skozi socialistični zid.

Ko bomo trideset let kasneje praznovali obletnico Pisateljske ustave, ki je materialna hrbtenica današnjega ustavnega teksta, bi si veljalo te okoliščine priklicati v spomin. Zakaj? Zato da bi lahko oblikovali svetlejšo, pa tudi bolj vključujočo, prepričljivo in spodbudno prihodnost. Za razliko od preteklih generacij pravnikov, ki so med študijem ustavnega prava iz vodilnih učbenikov več kot o Pisateljski ustavi lahko izvedeli o odhodu komunistov z nekega partijskega kongresa, bi nove generacije morale biti deležne bolj celovite, predvsem pa bolj natančne in resnicoljubne izobrazbe.

Mladi pravniki bi morali izvedeti, da se za peščico puščobnih stavkov o nastajanju slovenske ustave v vodilnih učbenikih ustavnega prava, v katerih je še vedno mnogo več prostora za jugoslovanske ustavne relikvije kot za lastno slovensko ustavno zgodovino, skrivajo konkretni ljudje, z imeni in priimki, njihove usode, ideje in hrepenenja po boljšem in bolj pravičnem svetu. Ta hrepenenja so tista, ki se zlivajo v zgodbo, ki jo vsak narod pove o samem sebi, da bi zmogel stati in obstati.

Ker nekateri te zgodbe niso in je še naprej ne marajo, je slovenski ustanovitveni in ustavni narativ, v zasledovanem kompromisu, tako plitev, tako izvotljen in slednjič tudi tako prazen. Taka pa je tudi naša politična skupnost. Naš javni diskurz. In taki so tudi študenti prava, kot produkt tega časa in prostora, in knjig, ki so najboljše jamstvo, da se nič ne spremeni. A da se vse (lahko še) poslabša. Človeštvo je civilizacija knjige. Ustvarjeni smo iz zgodb, ki jih živimo in si jih pripovedujemo. Čas bi že bil, vsaj po tridesetih letih, da si povemo tisto resnično za nazaj, in da za naprej poskrbimo za svetost življenja in človekovo dostojanstvo. Ta dva doslej nista zmogla niti na ustavni papir. Zato pa še toliko manj v prakso.

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012