EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

23.8.2017

mag. Martin Jančar

Misli ob singapurski zgodbi

Ena izmed zgodb, ki sem jih imel priložnost slišati in prebrati na letošnjih počitnicah, je izkušnja mojega starejšega sina in njegove mame ob obisku Singapurja. Presenetile so ju urejenost in čistoča države ter discipliniranost njenih prebivalcev. Baje, tako mi je bilo opisano, na ulicah ni prerivanja, smeti, vsi čakajo v lepih vrstah, prav tako ni opaziti nobenih brezdomcev, beračev in podobno. To je bilo v letošnjem poletju moje drugo srečanje s Singapurjem. V medijih je država tudi letos med prvimi tremi na lestvici ekonomske svobode, ki jo pripravljajo tako imenovani think tanki, ki izhajajo iz idej tako imenovanih neoliberalističnih ekonomistov

Če se vrnem na začetek: navedena sta poročala, da so v Singapurju za ravnanja, ki si pri nas ne bi prislužila niti večjega zgražanja, kaj šele kaznovalne obravnave, predvidene za naše razmere drakonske kazni. Tako se recimo uživanje hrane v javnem prevozu kaznuje s 330 evri, iz bogsigavedi kakšnih razlogov je prepovedano prodajati in žvečiti žvečilne gumije in hraniti golobe, prav tako si kaznovan, če v stranišču ne potegneš vode. Druga ravnanja, ki bi tudi pri nas lahko imela znake prekrškov, so kaznovana bistveno strožje, kot bi to bilo sprejemljivo pri nas, recimo smetenje oziroma na tla odvrženi papirček na tla s 330 evri. Dvakrat tolikšna kazen te lahko zadene, če kadiš ali igraš instrument na javnem mestu, pljuvaš ali po stanovanju brez zagrnjenih zaves hodiš nag. Da o grafitih ali nedovoljenem lepljenju plakatov niti ne govorimo, po zakonu o vandalizmu je lahko za takšna ravnanja izrečena kazen do treh let zapora in od treh do osmih udarcev s palico.

Ja, tudi šiba poje v Singapurju. Resda je rezervirana za moške med 18. in 50. letom – izjemoma za mlajše, pri katerih mora tudi palica biti lažja. Za tiste, ki jih to zanima: palica je iz ratana, v premeru ne sme presegati 1,27 cm, največ pa je mogoče prejeti 24 udarcev. Poznajo tudi smrtno kazen, ki se izvrši z obešanjem – takšna kazen je, kar povedo že na letalih, ki tam pristanejo, predvidena tudi za kaznivo dejanje prometa s prepovedanimi drogami. Ni čudno, da je neki pisatelj Singapur označil za Disneyland s smrtno kaznijo.

V krajši debati z znanci smo se nekako strinjali, da takšnega kaznovanja v naši državi ne bi trpeli. Ne glede na to, da nobeden od nas nima želje, da bi storil katero izmed opisanih ravnanj – razen morda žvečenja žvečilnega gumija –, se nam je vsem zdelo, da gre takšna strogost odločno predaleč. In kar je najpomembneje, ureditev je v bistvenem nasprotju z našim dojemanjem svobode. Od tod paradoks, da ena »ekonomsko najbolj svobodnih držav« vsaj za mojo, vrednostno dokaj običajno opredeljeno družbo niti približno ne velja kot svobodna. Mogoče še najbolj ustreza izraz, ki ga je uporabila znanka – da je »srhljiva«.

Podoben občutek kot ob singapurski kaznovalni ureditvi se mi je porodil pred kratkim, ko sem v nekem mesečniku bral o razmerah v Ruski federaciji. Ena izmed trditev, ki jih je zapisal novinar, je bila, da se vozniki na tamkajšnjih cestah na sirene in luči rešilnih avtomobilov sploh ne odzivajo, čeprav je vsakomur jasno, da s takim ravnanjem lahko ogrožajo življenja drugih. Razlog naj bi bil v tem – kar je potrdil tudi znanec z neposrednimi informacijami –, da so ljudje voznike rešilnih avtomobilov podkupovali, da so jih vozili skozi gnečo. Ker se je to razvedelo, pravila nihče več ne spoštuje oziroma je kršenje postalo vsakodnevno ravnanje. V članku je bilo nanizanih še več primerov, novinarjev zaključek pa je bil, da je razlog v vsesplošnem nezaupanju do legitimnosti državne oblasti in učinkovitosti njenega delovanja.

O vzrokih, vplivih in dejavnikih kaznivih ravnanj nas uči kriminologija; precej odgovorov najdemo v njenih ustaljenih spoznanjih. Tukaj ne poskušam postavljati nekih veljavnih znanstvenih trditev, znanje na tem področju bi moral obnoviti. Predvsem se sprašujem, proti kateremu robu skrajnosti opisanih primerov gre slovenska družba. Kot je mogoče razbrati iz javnih razprav, smo na področju cestnoprometnih prekrškov kar nagnjeni k temu, da bi bile kazni hude. Na nekatera kazniva dejanja se javnost tako močno odzove, da bi, če ne bi imeli Evropske konvencije o človekovih pravicah in Ustave, zlahka dosegli konsenz tudi o telesnem kaznovanju – še najbolj pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, zlasti tistih, ki so storjena zoper otroke. Ne morem zanikati občutka, da je na nekaterih področjih nezaupanje do učinkovitosti kazenskega sistema že povzročilo, da se mnogi prebivalci naše države na kaznovalno ureditev ne ozirajo.

Zdaj po moji oceni ostajamo nekje na sredini. Ne bom je imenoval zlata, a zaenkrat vsaj še ni potrebe, da bi »šiba pela«. Upam, da kaj takega nikomur ne pride na pamet …

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012