EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

5.9.2016

dr. Matej Accetto

O avtorstvu in kreativnosti

Te kolumne ni napisal računalnik. Res pa je, da je računalnik (oziroma računalniški program) opravil prvi in edini lektorski pregled. In večino raziskovalnega dela, vsaj kar se tiče rezultatov, ki jih je spletni iskalnik ponujal na moja iskalna gesla. Preostanek kolumne pa je v veliki meri navdahnjen z drugimi zapisi, Pravzaprav je v njej presneto malo res izvirnih misli. Kdo je v resnici njen avtor?

Povod za tokratno kolumno je nedavni zapis Davida Posta na blogu Volokh Conspiracy o pravnih zapletih v zvezi z avtorskimi pravicami na fotografiji opice, ki naj bi jo ta opica (zatrjevano makak po imenu Naruto) sama posnela s pomočjo fotografskega aparata, ki ga je ravno v ta namen med opice postavil fotograf David Slater. Kdo ima na tem slavnem opičjem selfieju avtorske pravice? Fotograf Slater? Opica Naruto? Ali lahko v tem primeru z njenimi pravicami upravlja ameriška organizacija za etično ravnanje z živalmi PETA, ki je v imenu opice Naruto (z otoka v Indoneziji) vložila tožbo pred sodiščem v San Franciscu? Ali PETA sploh zastopa pravo opico?

Priznam, lahko bi šlo tudi zame: kdaj pa kdaj se postopka fotografiranja lotim z enako mero poznavalskega občutka in senzibilnosti kot opica Naruto. A vendarle za potrebe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah posedujem pomembno značilnost: sem fizična oseba in torej lahko štejem za avtorja avtorskega dela, ki ga ustvarim. Življenje makaka Naruta je resda gotovo še veliko bolj fizično, a tako v slovenski kot menda v ameriški ureditvi se težko predstavi za ustvarjalno fizično osebo, ki jo je zakonodajalec imel v mislih, ko je urejal varstvo avtorskih pravic, še posebno, če razmišljamo o namenu tega varstva, ki naj avtorje z obljubo nagrade za njihovo delo spodbuja k ustvarjalnosti.

Do opic smo v tem pogledu zelo kritični. V naših predstavah se njihova ustvarjalnost pogosto konča pri srečnem naključju. Makak Naruto naj bi posnel prikupen selfie, ker je naključno pritiskal na sprožilec in med mnogimi slabimi fotografijami po naključju uspel narediti par dobrih. Pogosto v teoretičnih razpravah nešteto zamišljenih opic tipka na nešteto zamišljenih pisalnih strojev, s čimer naj bi eni od njih prej ali slej uspelo po naključju natipkati Shakespearova zbrana dela. (Verjetnost za to je sicer tudi ob tem, da si uspete zamisliti neskončno število opic in neskončno količino časa, presneto majhna. Eksperiment iz leta 2003 s šestimi opicami in enim računalnikom se je končal manj ambiciozno s petimi stranmi natipkanega besedila, v katerem je prednjačila črka S. Opice? Makaki. Res pa ljubitelji Douglasa Adamsa pomnimo, da so v Štoparskem vodniku po galaksiji uspele natipkati Hamleta.)

V tem pogledu je daleč bolj nevarno od opic njihovo orodje – računalniki, namreč. Te dni je računalnik Watson, ki ga je IBM razvil, da je v televizijskem kvizu Jeopardy premagal najboljša človeška tekmovalca, s pomočjo svojih skrbnikov izdelal menda prvi računalniško kreirani predfilm, reklamo za srhljivko o umetni inteligenci Morgan. (Poteza je, vsaj kar se brezplačne reklame za film tiče, uspela.)

(Mimogrede, tudi za ta predfilm sem izvedel iz zgoraj omenjenega zapisa Davida Posta. Zato ta kolumna že preti spominjati na tiste zapise kakega dopisnika vodilnih slovenskih časnikov, pri katerih občasno posumim, da so zgolj sorazmerno nekreativno povzemanje objavljenega zapisa v kakem tujem časniku iz države, ki naj bi jo kot dopisniki pokrivali. Pravzaprav nočem govoriti kar počez – se pa spomnim enega takega članka izpred let iz ZDA, kjer sem po naključju malo pred tem prebral članek Maureen Dowd v New York Timesu, ki je bil v tem zapisu dopisnice res zgolj bolj ali manj neposrečeno povzet. Kako je z avtorstvom in ustvarjalnostjo v takem primeru? Če bi bil makak Naruto, bi me primerjava že skoraj užalila. Kot napreden računalniški algoritem za ustvarjanje besedil pa bi zgolj prhnil nad primitivnostjo takega nedomiselnega algoritma.)

Računalniki bolj ali manj avtorska dela ustvarjajo že dolgo – leta 1993 je eden s pomočjo svojega programerja poskusil posneti slog človeške avtorice romantičnih romanov in to uspel doseči do te mere, da je bilo natisnjenih 35 000 izvodov njegove knjige in sta si po izvensodni poravnavi prizadeti strani spora razdelili dobiček od prodaje. (In, priznajmo, vsaj sumimo lahko, da se romantični romani na podoben način pišejo tudi danes.) Pa tudi to je bila le sodobna nadgradnja starejše prakse tovrstne manufakture romanov, ki jo je baje obvladal Alexandre Dumas starejši s številnimi pomočniki, o čemer priča anekdota, ko je nekoč srečal svojega sina. »Si že prebral moj novi roman?« naj bi bolj plodoviti oče pobaral sina. »Jaz ne, kaj pa ti?« je menda odvrnil sin.

Če vas te reči zanimajo, imate danes na voljo že vrsto tekmovanj v računalniški produkciji romanov, da o računalniško kreirani vizualni umetnosti sploh ne govorimo. Hm. Prej ali slej bomo ljudje obdržali primat le še nad pravnimi vprašanji o obstoju avtorskih pravic. Razen, seveda, če makak Naruto ne bo dosegel svojega …


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012