EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

9.5.2016

dr. Marko Novak

Zaupanje v sodstvo in njegova širša kultura

Slehernik bi se najbrž strinjal, da je v neki vzorni pravni kulturi, ki sloni na visoki ravni zaupanja med prebivalci neke države in ustanovami te (pravne) države, zaupanje v sodstvo eno od najpomembnejših elementov v razmerju med »vladajočimi« (tj. državno oblastjo, ki jo v tem segmentu predstavlja sodstvo) in »vladanimi«. V Sloveniji, ki vendarle (še) ni najbolj vzorna pravna država in tudi ne država kakšnega visokega zaupanja v gornjem smislu, je zaupanje državljanov v oblast – in v tem smislu tudi v sodstvo – pregovorno nizko.

Takšno nezaupanje v sodstvo, denimo v obliki nezaupanja v njegovo neodvisnost, se je izrazilo tudi pri zadnjih meritvah javnega mnenja v okviru Justice Scoreboard 2016 Evropske komisije, o čemer so že poročali tudi naši mediji. Zanimivo, da so pri tem izpostavili prav ta, negativen vidik tokratnega ocenjevanja, ne pa kakšnih drugih, kjer Slovenija vendarle kaže že boljše rezultate, če že ne celo nekaterih najboljših v EU. Tudi to je verjetno del naše pravne kulture, kot tistega najširšega krovnega pojma, ki poleg formalnega, zajema tudi »dejansko« pravo ter poleg 'profesionalnega' odnosa do prava vključuje tudi 'laični' odnos do pravnih pravil, pravnih odnosov ter pravnih vrednot.

Pri omenjenem Scoreboardu je bila torej ocena za Slovenijo glede javne percepcije neodvisnosti njenih sodišč bolj slaba, kar se sicer ponavlja že vrsto let. Malce podrobneje, kot je bilo predstavljeno v medijih, so zanimivi naslednji podatki. Na vprašanje splošni javnosti, ali status in položaj sodnikov pri nas dovolj jamči njihovo neodvisnost, jih je nekaj več kot 40 % odgovorilo negativno, kar je -- takoj za našo sosedo Hrvaško – pri tem segmentu pravzaprav drugi najslabši rezultat v EU. Na vprašanje, ali k temu prispeva vpliv ali pritisk s strani gospodarskih ali drugih interesnih skupin, jih je še več, nekaj več kot 50 % odgovorilo pritrdilno, pri čemer jo je še nekoliko slabše odneslo hrvaško sodstvo, najslabše v EU pa je pri tem bolgarsko. Na zadnje vprašanje iz te rubrike, glede vpliva ali pritiska s strani države ali politikov, kar ruši neodvisnost sodišč, pa je pozitivno odgovorilo kar približno 55 % vprašanih predstavnikov splošne javnosti, pri čemer nas je v celotni EU za kakšen odstotek prehitela le Hrvaška, rahlo pa za nami zaostaja Bolgarija.

Pri tem je zanimivo, da je slabša polovica držav na tej lestvici nekakšna mešana druščina bivših socialističnih in sredozemskih držav. Razen Slovaške so nas druge države t. i. Višegrajske skupine sicer kar krepko prehitele, najslabši trojček v tej rubriki pa je: Slovenija, Hrvaška in Bolgarija. Pri tem je zanimivo tudi, da je zaupanje splošne javnosti npr. v Romuniji bistveno višje kot v Sloveniji, o čemer bi se verjetno težko pogovarjali pred kakšnima dvema desetletjema. Tipično pa je, da sta v »špici« javnega nezaupanja v sodstvo v EU prav Slovenija in Hrvaška kot državi z nedavno večdesetletno skupno zgodovino. Nekaj torej mora biti skupnega (narobe) v pravni kulturi ali, ožje, kulturi sodništva teh dveh držav – na nivoju odnosa med državljani in (pravno) državo.

Prepričan sem, da se večina sodnic in sodnikov, če že ne vsi, nikakor ne bi strinjali s takšno oceno. Vendar rezultati Justice Scoreboard seveda niso mnenje nekakšne interne pravne kulture kot mnenje neke poklicne skupine o sami sebi, temveč (eksterno) mnenje zunanjih dejavnikov o eni izmed vej oblasti. Tudi sam temu »na prvo žogo« ne bi mogel verjeti, saj imam kot pravnik o slovenskem sodstvu bistveno boljše mnenje. Toda tega podatka se enostavno ne da spregledati! Treba ga je vzeti še kako resno, če želimo sliko na daljši rok kaj spremeniti. Zavedam se, da je problem izjemno kompleksen, saj me zanima najširša pravna kultura in pozicija sodstva v njej, nekakšna (pravna) kultura izvajanja sodne veje oblasti, ki vključuje tako odnose znotraj sodništva kot tudi med slednjim ter širšo družbo.

Zavedam se, da bi v vidu boljšanja zaupanja v sodstvo bila najprej potrebna temeljita analiza, preden se krene h kakšnim ukrepom. Najslabše so pavšalne ocene. Če že ne drugega, bi lahko pogledali zgodovino teh merjenj ter kako se je stanje glede teh podatkov spreminjalo ter kaj je k temu prispevalo: npr. kako je Romunija pri svojih prebivalcih dosegla bistveno boljšo zaznavo neodvisnosti sodstva od Slovenije. Osebno ne verjamem, da k tem številkam in ocenam prispeva zgolj en ponesrečen primer v sodstvu. So pa to podatki, ki jim moram verjeti, saj se že vrsto let ponavljajo, četudi naj bi bila metodologija njihovega pridobivanja menda malce »sporna«.  

Jasno je, da takšnega kompleksnega sistema kot je državno sodstvo ne gre spreminjati »na horuk«, četudi so spremembe potrebne. Če že, je treba postopati »kirurško«: izjemno previdno, dovolj natančno in učinkovito. Pri tem je treba tudi širšo civilno družbo jemati dovolj resno in morebitne njene predloge dovolj tehtno preučiti. Tudi doseči sinergijo z morebitnimi vladnimi predlogi ali predlogi iz sodstva.

Mar ne kaže trenutno nezanimanje na Vrhovnem sodišču za predsedniško funkcijo nekakšen simptom vsesplošne apatije, malaise, morda celo resne krize v kulturi sodništva na Slovenskem? Pa pri tem nikakor ne kažem s prstom (le) na vrhovne sodnike – stvar je veliko bolj zapletena. Toda situacijo je treba popraviti, nemara za začetek s kakšnim pozitivnim zgledom, optimistično potezo ipd. Moramo se enostavno zavedati, da v (slovenskem) družbenem organizmu nihče ni (le) otok, zgodba zase, lastna ambicija, temveč smo kot krvni delec, žila, kost in tkivo ali nemara živčna celica za delovanje celotnega organizma odgovorni vsi.
dr. Marko Novak
mnovak153@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Marko Novak
Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze
mnovak153@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012