EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

13.7.2015

dr. Matej Accetto

Sodba Obergefell in prave strani zgodovine

Je sodba Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Obergefell o ustavno varovani pravici do sklepanja zakonske zveze za istospolne pare na pravi strani zgodovine? Ste vi?

Biti na pravi strani zgodovine. To je menda želja marsikaterega navadnega smrtnika, še bolj pa nemara pomembnih državnih in svetovnih voditeljev. Pri Obami se denimo že sprašujejo, ali ne pretirava z rabo izraza »napačna stran zgodovine«.

Kaj točno je prava stran zgodovine, je seveda nekoliko tegobno vprašanje, saj dokončnega odgovora nanje praviloma ne bomo dočakali. Edino, v kar smo lahko povsem prepričani, je dejstvo, da bomo tudi sami prej ali slej vsekakor le še zgodovina. Kar je, kot sem po spominu nekoč že omenil, nazorno sporočalo letalo, ki je pred leti krožilo nad igriščem, na katerem sta se spopadali ekipi ameriškega nogometa univerz Harvard in Yale in ob katerem se je gnetla študentska smetana najbolj privilegirane ameriške mladeži. Letalo, ki ga je očitno najel nek samaritan (ali, če želite, samarijan), je za sabo vleklo napis z enostavnim sporočilom: »Čez 100 let boste vsi mrtvi.«

To nas lahko spomni tudi na druga sporočila, ki jih je dobro dajati mladim. Recimo tisto, da se ne znajo več obnašati in da so veliko manj spoštljivi do starejših, kot pa smo bili mi v času naše mladosti. Kar menda starejši govorijo že od antike naprej, pa čeprav je posebej jedrnato misel, ki so jo pogosto pripisovali Sokratu, v resnici menda skoval šele nek študent v svoji diplomi leta 1907. Ste morda vi v svoji diplomi par generacij kasneje napisali kaj takega, kar so nato pripisovali Sokratu? No, vidite.

Ko se pojavi kakšna raziskava, ki pokaže, da se po mnogih kazalcih današnji otroci obnašajo bolje kot njihovi predhodniki (torej tudi današnji obupovalci nad njimi), lahko samo osupnemo. Kot morda tudi nad spoznanjem, da je proti občutku danes v svetu vse manj nasilja in da so na splošno kazalci človeškega razvoja boljši, kot bi si mislili.

S čimer se vrnemo k še enemu citatu Obame, ki je leta 2009 zapisal, da »čeprav zgodovine ne moreš nujno ukrivljati po svoji volji, lahko prispevaš k temu, da se, z besedami Dr. Kinga, 'ukrivlja k pravičnosti'«. Kot navaja isti vir, naj bi to »Kingovo« misel v resnici skoval Theodore Parker leta 1853, ko je pisal o »nenehnem in progresivnem zmagoslavju« tega, kar je prav, o moralnem nebesnem svodu, ki je prevelik, da bi ga sam mogel v celoti zaobjeti, a se gotovo ukrivlja v smeri pravičnosti.

S čimer pridemo do sodbe, ki nadaljuje in osmišlja zgornji razmislek v okvirih ameriške kulture, sodbe Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Obergefell v. Hodges, s katero je sodišče možnost poroke istospolnih partnerjev razglasilo za temeljno človekovo pravico, ki jo ščiti zvezna ustava in je zato posamezne zvezne države ne morejo več omejevati.

Kadar sem o tej temi razpravljal z nasprotniki ideje poroke istospolnih partnerjev (in sorodnih konceptov v okviru družinskega prava), mi je bilo kaj lahko razumeti, da so njihovo stališče krepili številni iskreni strahovi. Vsakdo ima lahko svojo predstavo o pravi zakonski zvezi ali idealnem družinskem okolju za vzgojo otrok in strahove o tem, kako bo razmah zakonske zveze na nepredvidene stranpoti okrnil njene tradicionalne vrednote.

A razvoj je iz razumljivih razlogov nezadržen in pogosto se ukrivlja v smer pravičnosti. Večina ameriškega prebivalstva je v petdesetih letih še verjela v segregacijo, ko je Vrhovno sodišče s (soglasno) sodbo Brown v. Board of Education sprožilo ustavni trenutek v razpravi o rasni enakopravnosti. (Mimogrede, v istem obdobju je sodnica Ruth Bader Ginsburg, ki je bila ena od zvezdnic liberalne struje v zadevi Obergefell, kot ena redkih študentk prava na vprašanje dekana harvardske fakultete, zakaj se je kot ženska odločila za študij prava, sramežljivo odgovorila z izgovorom, da je tudi njen mož študent prava in da se ji zdi pomembno, da kot soproga razume njegov poklic.)

Odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi Obergefell je bila tesna. Pet glasov proti štirim, kamor se je »ukrivil« sodnik Kennedy kot ključna utež na tehtnici, v ono smer se je ukrivila pravičnost sodišča.

A vsaj nekaj krepkih udarcev je sodnica Ginsburg nasprotnikom istospolnih porok zadala že med ustno obravnavo. Na argumente, da Vrhovno sodišče ne bi smelo posegati v stoletja staro tradicionalno ureditev zakonske zveze, je odgovorila z vprašanjem, ali potemtakem leta 1981 ne bi smelo razveljaviti pravila »glava in gospodar«, po katerem je v Louisiani kot še zadnji zvezni državi mož sam odločal o družinskem premoženju, ne glede na to, kateri od partnerjev ga je dejansko pridobil. Podobno je bila brez milosti do argumenta, da je namen sklenitve zakonske zveze razmnoževanje – kaj potem predlagate storiti s parom sedemdesetletnikov različnih spolov, ki se želita poročiti, je vprašala zastopnika nasprotujočih zveznih držav.

Kaj lahko si je zamisliti, da je izvirni greh v pobudah zadnjih stoletij, s katerimi je država idejo poroke, sprva zelo zaseben dogovor med strankama in nato okrepljen še z verskim pomenom, navezala na svoje oblastno ravnanje in zakonsko zvezo prežela z mnogimi relevantnimi posledicami za urejanje razmerja med zakoncema, njunimi družinskimi člani in državo. S tem je ustvarila občutljivo in problematično vez med funkcionalnimi in simbolnimi funkcijami zakonske zveze, s čimer je posledično postala pravno in dejansko sila pomembna tudi za one, ki niso nujno delili istih tradicionalnih moralnih ali verskih prepričanj o njej.

(Podobno je denimo po Flemingu in še mnogih avtorjih tradicionalni koncept državljanstva problematičen zato, ker združuje funkcionalen vidik vertikalnega razmerja med posameznikom in državo ter nefunkcionalen horizontalni vidik občutka pripadnosti skupnosti, s čimer željo po prvem pogojuje s (pravo ali hlinjeno) zvestobo drugemu.)

A kakorkoli že na to gledamo, sodba Vrhovnega sodišča je zame pomembna ne zgolj – ali morda celo ne toliko – z vidika neposredne posledice za dopustnost omejevanja pravice do istospolnih porok (ki jih v času sodbe ni dopuščala le še manjšina ameriških držav), ampak z vidika močnega signala o tem, kam nezadržno vodi nebesni svod moralne pravičnosti pri vprašanju pravic istospolnih, znotraj in onkraj meja ZDA.

Pot je (bila/še) dolga, a po mojem bo sodba tudi za marsikaterega nasprotnika družinskopravnih pravic istospolnih, še bolj pa za mnoge neopredeljene omahljivce, na daljši rok pomenila zanesljivo znanilko prave strani zgodovine. Svet se spreminja in, navkljub vsem spominom na stare dobre čase, ki nas z leti vse bolj prevevajo, praviloma na bolje.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012