EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

19.11.2014

mag. Martin Jančar

O operacionalizaciji

Če človek v zadnjem času spremlja vire informacij, lahko ugotovi, da se mnogi sprašujejo, zakaj se v tej naši državi nič ne premakne, kljub temu da so nedvomno izkazane potrebe po spremembah. Da se pri tem vsi ozirajo predvsem na politiko, je jasno, saj ni nobene dileme o tem, da so rezultati volitev prav plod želje, da se preseka ukalupljenost dogajanja v zadnjih nekaj letih.

Da so potrebne širše spremembe, nikakor ni ugotovitev, ki bi veljala zgolj za slovensko družbo. Z iskanjem tako smeri, v katero naj spremembe gredo, kot tudi vsebine sprememb se ukvarja vse več ljudi, ki jim je prepoznavanje značilnosti in raziskovanje delovanja družb(e) poklic ali poziv.

Med širšimi koncepti, kamor spada na eni strani neoliberalistična misel in na drugi kakšni socialistični ali anarhistični pogledi (v zadnjem času je na tej strani spektra gotovo največ prinesla Naomi Klein s knjigo This Changes Everything – To spremeni vse), je precej tudi takšnih, ki se ukvarjajo z operativnim vidikom delovanja države. Pri prej omenjenih širših konceptih je v iskanju »novega« v ospredju spodbujanje oblik delovanja »od spodaj«, skratka, prepoznavanje lokalnih ali ožjih interesov in problemov ter samoniklo (avtonomno) odzivanje nanje. Recimo temu, da gre za prepoznavanje nemoči in omejenega dometa države in prevzemanje vajeti v svoje roke. Gibanja na obeh straneh dejansko delujejo po principu »misli globalno, deluj lokalno«. Te zadeve je mogoče spremljati tudi v Sloveniji, bodisi pri dejavnosti kakšnih neoliberalističnih društev in skupin bodisi socialno usmerjenih lokalnih iniciativ.

Težava je, ker se pri vseh takšnih pogledih vseeno sledi ciljem, ki terjajo večje vredno(s)tne premike v družbi, v precej primerih celo skrajno dvomljive ali nevarne, saj bi ti potekali na meji, ki jo je človeška civilizacija v obdobju med obema vojnama že prečkala. Prvi takšni preboji so pravzaprav že tukaj. Velike ideje zahtevajo določeno mero fanatizma in posledično vse težave, ki sodijo zraven, vključno z nerazumevanjem pomena različnih pogledov in večplastnosti človeške družbe (če slednjo sploh priznavajo kot veljaven pojem). Hudič je, ker je vse to v nasprotju s tem, kar naj bi pomenil pojem demokracija.

Sam tudi nisem privrženec razumevanja, da bi bilo mogoče na ravni države ravnati tako, kot se to da na nižjih ravneh; to poskušajo prodajati z nasveti posameznikov, ki so mogoče skrajno uspešni, recimo pri vodenju podjetja, vendar njihovega razmišljanja preprosto ni mogoče aplicirati kot splošno veljavno normo. Prevzemanje takih vzorcev ali celo dopuščanje pretiranega vpliva je paradoks, na katerega že leta opozarja recimo Noam Chomsky, ki pravi, da se demokracija podreja interesom totalitarno vodenih (gospodarskih) sistemov.

Toda … So določene zadeve, kjer po mojem mnenju še nismo izkoristili spoznanj, ki so produkt delovanja manjših sistemov in so vsekakor takšna, da bi jih morali upoštevati. V operativnem smislu dokaj dobre analize praks in tudi nekaterih rešitev, ki izvirajo iz njih, podajajo avtorji, kot sta recimo Philip K. Howard (v knjigi The Rule of Nobody – Vladavina nikogar) in Peter H. Schuck (Why Government Fails so often – Zakaj oblasti tako pogosto spodleti). Če sem prezrl kakšnega domačega avtorja, naj se mi oprosti, a gre za posledico moje v zadnjem času skoraj kronične zasvojenosti z bralnikom sicer etično vprašljive multinacionalke. Kljub temu moram priznati, da je pomirjujoče brati, da imajo tudi ZDA popolnoma identične težave, kot jih imamo sami.

Če se vrnem na to, kar sem v bistvu želel povedati … Zdi se mi, da je v Sloveniji (in to ni omejeno na javni sektor) razmetavanje s človeškimi viri še vse preveč prisotno. Do tega imamo odnos, ki mu pravzaprav ne najdem pravega razloga, čeprav bi se ga verjetno dalo zgodovinsko pojasniti. Recimo, da imamo logiko, ki si jo lahko privošči Kitajska, kjer je ljudi kot pečka. Če naletimo na težave z obsegom dela ali nalog, bo prva reakcija, da se k reševanju teh težav pritegne – čisto preprosto – več ljudi. Če tudi ti ne zmorejo opraviti vsega, se uvede dodatni nadzor (kar pomeni seveda spet delo več za to pristojnih ali pa povečan obseg njihovega dela) in tako naprej. Verjetno ni treba pojasnjevati, da gre za začarani krog. Vse to velja tudi pri državni upravi, upam pa si staviti, da tudi v javnem sektorju v celoti.

Sam sem pri svoji relativno kratki izkušnji z vodenjem sektorja državne uprave ugotovil (upam, da se je to zdaj že spremenilo), da sploh ne obstajajo časovni standardi za opravo določenih upravnih opravil, ki bi izhajali iz realnih ocen, koliko časa posameznik potrebuje, da nekaj opravi. Tu je mogoče začeti iskati prave rešitve, ki bodo praviloma v prizadevanju za hitrejši in bolj optimalen postopek, in šele po upoštevanju teh rešitev se lahko realno oceni, koliko ljudi potrebujemo za delovanje. Treba je tudi ugotoviti, katere »bližnjice« so izvajalci teh nalog že našli, in jih sprejeti v skupno delovanje. Naj dam primer – če se ugotovi, da je v neki upravni odločbi precej elementov, ki so se vanjo vnesli po principu »kopiraj in prilepi«, razmislek o tem, ali jih v odločbi dejansko tudi potrebujemo. Tudi prepoznavanje tega, kar imenujem larpurlartizem, kjer je edini namen nekega delovanja zgolj delovanje samo, ne pa tudi cilj oziroma vsebina.

Za optimalno in učinkovito delovanje države ni treba takoj obrniti celotne zadeve na glavo. Pogosto bi bilo dovolj, da bi prečistili delovne procese, in bi se dalo doseči več z manj ali pa vsaj več s tistim, kar imamo. Če si privoščim še malo psihoanalize – dejstvo je, da Slovenci nimamo pravega smisla za dolgotrajno timsko delo (dokazov za to je več kot dovolj). Posamezniki skrbno čuvajo »svoj vrtiček« (in iz tega položaja črpajo svojo »pomembnost«, celo »nenadomestljivost«), pogosto tako, da prav zaradi tega ni mogoče najti ustreznih načinov, ki bi omogočali, da celota deluje, kot bi morala. Po drugi strani smo, verjetno iz istega razloga, »control freaki« oziroma obsedeni z nadzorom, kar preprosto pomeni, da si posamezniki nalagajo več, kot so sposobni procesirati, in potem prej ali slej pride do težav, ko delo zadušijo stvari, ki bi morale biti delegirane na druge. Iz istega razloga tudi nimamo zaupanja v druge in se v končni posledici sami spravljamo v stres, kar dodatno blokira skupno delovanje. Na žalost se to pogosto razume kot pridnost.

Na teh točkah bi se lahko najprej in najhitreje kaj spremenilo. In za to ni potrebna nova vlada, stranka ali ideologija, ampak samo operacionalizacija. Smisla zanjo pa (zaenkrat?) ne znamo razvijati.

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012