EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

8.10.2014

mag. Martin Jančar

Nekaj misli ob lokalnih volitvah

Letošnje lokalne volitve so, pa če si to hočemo priznati ali ne, ponovno razgalile relativno nemoč prava, da samo zagotovi ustrezno vrednostno povezanost neke družbe. Dejstvo je, da so ljudje v demokratičnem procesu izbirali in izbrali osebe, ki so bodisi že obremenjene s pravnomočnimi obsodbami bodisi so v kazenskih postopkih. In to ne zaradi bagatelnih kaznivih dejanj, temveč kaznivih dejanj, katerih glavna značilnost je prav varovanje tistih dobrin, ki so pomembne za delovanje skupnosti.

Tukaj ne postavljam pod vprašaj institucije volitev in izražanja demokratične volje, temveč se osredotočam na idealizirano predstavo, da lahko dosegamo ustrezno kohezijo neke družbe zgolj in samo s pravnimi pravili. Na ravni vsakdanje politične retorike gre za primere, ko se naivno pričakuje, da je dovolj zgolj spremeniti, dopolniti ali sprejeti nove pravne akte (praviloma zakone) in se bo stvar uredila sama po sebi oz. bodo ljudje prisiljeni v neko delovanje zaradi delovanja državnega represivnega aparata. Na ravni odločanja, kdo je primeren za vodenje neke skupnosti, pa naj bi odločitev omogočalo predvsem dejstvo, ali je že prišel navzkriž z zakoni oz. pravnimi pravili, najbolj izrazito seveda, ali je že bil obsojen za kaznivo dejanje.

Še najbolje se da pravna pravila pojasniti z dokaj introvertiranim opazovanjem tiste skupnosti, katere člani ste, naj si bo to (največkrat) družina ali podobna skupnost, ki jo veže skupek vrednot. Če ste imeli srečo in ste recimo odraščali v neki povezani družini, verjetno nihče nikoli ni postavljal pod vprašaj, ali je potrebno pomagati članu, ki se je znašel v stiski, in za to ne zahtevati nič, skrbeti za nebogljeno otročad ali ostarele starše; verjetno nihče ni postavljal pod vprašaj, npr. ali se najti pri stari mami na kosilu ali se ob obletnicah, rojstnih dnevih in tako naprej srečati, obdarovati in podobno. Takšno ravnanje je (vsaj upam) običajno, predstavlja neko tradicijo in/ali je intimno in na zunaj ocenjeno kot dobro. Če bi poskušali najti avtorja teh ravnanj in moč, ki omogoča, da se ponavljajo vedno znova, bi verjetno iskali zaman. Mogoče bi se spomnili, da je ta in ta stari oče ali še dlje nazaj začel z neko navado, a kaj več verjetno ne bi mogli zaznati »od zunaj«. Večina bi na vprašanje »zakaj?« skomignila z rameni in rekla, da pač »zato, ker je prav/dobro«.

S »prav(n)imi« pravili, ki se jih v takšni skupnosti vzpostavi, se pravzaprav srečamo šele takrat, ko pride do nekega odstopanja, ki neko ustaljeno delovanje zmoti in zaznamo, da se ogroža tkivo takšne skupnosti. Recimo, da en otrok drugemu nasilno odvzame igračo, da se ne pospravi soba in podobno. V takih primerih bo naša reakcija navadno takšna, da bomo v konflikt posegli in to rešili z avtoriteto starša ali postavili neke omejitve ali določili posledice v smislu: »če ne boš pospravil/a sobe, ne bo risank«. Šele tukaj ste »postavili« pravila in določili »sankcije« za njihovo nespoštovanje. A kakorkoli vzamemo, namen teh pravil je, da se vzpostavi nek (pravičen) red znotraj takšne - manjše skupnosti.

Jasno, da gre za zelo poenostavljeno sliko z mnogimi pomanjkljivostmi in upam, da koga ne žalim s takšnim poenostavljanjem. Če kdo želi bolj »kunštno« različico tega, si naj prebere npr. Koncept prava H.L.Harta ali kaj podobnega, a dejstvo je, da ne moremo pričakovati, da bi zgolj delovanje v skladu s pravnimi pravili doseglo tisto, kar si v neki družbi želimo. Pravo moramo razumeti predvsem kot skrajno sredstvo, ki naj zagotovi, da skupnost živi v skladu z nekim skupkom vrednot, ki tvorijo njeno bistvo. Spoštovanje teh vrednot in spoštovanje neke skupnosti pa temelji predvsem na avtonomnem delovanju njenih članov, ki za to ne potrebujejo nobenega negativnega ali pozitivnega sankcioniranja.

Če se vrnem na prvotno začrtan problem. Biti obsojen za kaznivo dejanje je samo zunanji izkaz nekega bistvenega kršenja pravil, ki so namenjena, da neka skupnost deluje kot skupnost, da so njeni člani znotraj nje varni in je zanje ustrezno poskrbljeno. Če je nekdo kradel, je posegel na eni strani v dobrine posameznika in na drugi strani povzročil, da je zaradi tega lahko ogrožena skupnost, ker bo morala to nadomestiti. Če si je nekdo prilastil premoženje, ki mu je bilo zaupano zaradi tega, ker je skupnost z temi sredstvi poskušala doseči neki (skupen) cilj, je s tem ogrozil vsakega posameznika posebej in skupnost kot celoto. Tukaj ni drugega.  

A zadeve se ne začnejo pri tem, začnejo se bistveno prej. Takšna zunanja označba posameznika kot storilca kaznivega dejanja je zaradi javnosti njegove obsodbe jasnejši indikator, da predstavlja nevarnost za skupno dobro, ne odvzema pa bremena posameznika, da za vsakega, ki ga v demokratičnem procesu izbere, sam prevzame odgovornost za njegova ravnanja. Po domače povedano, s tem, ko se nekdo izbere za predstavnika neke skupnosti, je tudi skupnost »vzela v račun«, njegova odstopanja od skupnih ciljev. Kar lahko opišemo tudi s starim ljudskim rekom, da »kakor si postelješ, tako ležiš«.

Po drugi strani, bolj kot prepuščamo (kazenskemu) pravu, da namesto nas odloča, kdo bo primeren, da skrbi za dobro skupnosti, bolj se oddaljujemo od notranje povezanosti družbe. Ta pa mora temeljiti na še čem, kot zgolj pravnih pravilih. Ker če ne, pridemo do v javnosti znanih paradoksov – »bom odstopil, ko bo vložena kazenska ovadba«, »bom odstopil, ko bo pravnomočno uvedena preiskava«, »bom odstopil, ko bo pravnomočna obtožnica«, »bom odstopil, ko bo pravnomočna sodba«, »bom odstopil, ko bo o tem odločilo Vrhovno sodišče«, »bom odstopil, ko bo o tem odločilo Ustavno sodišče«, »bom odstopil, ko bo o tem odločilo sodišče za človekove pravice«. Trenutno čakam samo še na »sodi mi lahko samo Bog«.

Priznati moram, da mi je kakšen obtoženec včasih prav simpatičen, a to še ne pomeni, da bi mu dal možnost, da pazi na moje otroke. A kot pravijo, de gustibus non est disputandum.

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012