EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

24.2.2014

dr. Matej Accetto

Pravo in poezija

Vsake toliko me od bolj suhoparnih razmislekih o naravi in delovanju prava EU povleče k primerjavam med pravom in leposlovjem. Redni bralci te kolumne [je optimistično zapisal v množini] se bodo nemara spomnili na zapis izpred davnih šestih let, v katerem sem poročal o sodbah v verzih ameriških sodišč. Šokirano (in, priznajmo, olajšano) ugotavljam, da slovenski sodniki vsaj po mojem vedenju še niso sprejeli izziva in sodb ne podajajo v laškem enajstercu ali drugih liričnih oblikah.

Si lahko predstavljate, da bi sodba o kakem slovenskem podjetniku, ki je zašel s poti, šla nekako takole?

Bi je hud tajkun.

Ljudje: »Vrzimo ga vun!«

Ostal je brez strun.*

Ali pa, da bi se v tožbi zoper kakega preveč vsiljivega raziskovalnega novinarstva sodišče jasno izrazilo takole?

On zli je pisun.

Pred srako dom je imun.

Zapre naj svoj kljun.*

Jaz tudi ne.

(*Haiku z rimo, posebna vrsta amaterstva neizživetih pesnikunov. Da o izostanku omembe letnega časa niti ne govorimo.)

Zato ste do nadaljnjega za iskanje poetičnih vložkov obsojeni na ameriška sodišča, ki se k sreči niso ustavila zgolj pri onih sodbah, ki sem jih že navedel v oni stari kolumni. Tu je, za dodatno ilustracijo, denimo še ena iz pritožbenega sodišča v Michiganu, o tožbi lastnika drevesa, v katerega se je zaletel avto, zoper lastnika avtomobila, voznika in zavarovalnico za stroške, ki da jih bo zahtevala trajna nega poškodovanega drevesa (Fisher v. Lowe and others, 333 N.W.2d 67 (Mich.App. 1983)):

»We thought that we would never see

A suit to compensate a tree

A suit whose claim in tort is prest

Upon a mangled tree's behest;

A tree whose battered trunk was prest

Against a Chevy's crumpled crest;

A tree that faces each new day

With bark and limb in disarray;

A tree that may forever bear

A lasting need for tender care.

Flora lovers though we three,

We must uphold the court's decree.

Affirmed.«

Sodba je že nekoliko starejša, iz leta 1983, a nemara še vedno aktualna ob razmislekih o obstoju in mejah temeljnih pravic rastlin v naših pravnih redih. (Osebnostnim preferencam bralca prepuščam odločitev o tem, ali sem zadnji stavek napisal docela resno ali z rahlo privitimi kotički ustnic.)

Za razliko od pravosodja pa pesmi in leposlovja nasploh v letih po prvi kolumni ni zapostavljala slovenska pravna doktrina. Pri dveh sem sodeloval tudi sam. Eden od njiju je zbornik študentskih razpravnih esejev na temo enakosti v pravu in literaturi, ki je bil lep spremljevalec krasnih (v smislu za-dušo-dobrih) obštudijskih seminarjev o literaturi in pravu na ljubljanski pravni fakulteti (in o katerem si lahko nekaj več preberete tukaj). Drugi, pri katerem sam nisem imel skoraj nič opravka, pa je zbornik Zapoved in zločin: Stičišča prava, književnosti in teorije, ki ga je uredil Matjaž Jager.

O zborniku si lahko nekaj več preberete v tem zapisu, tu pa za okus ponujam zapis iz uvoda svoje razprave v njem o kaznovanju, pravičnosti in lepoti, ko se ravno že ukvarja – s poezijo (navajam brez opomb in rahlo izsekano):

»Prešeren v Povodnem možu tako opiše poglavitna protagonista:

Od nékdej lepé so Ljubljanke slovele,

al lepši od Urške bilo ni nobene,

nobene očem bilo bolj zaželene

ob času nje cvetja dekleta ne žene.

[...]

Al, ker se ozira, plesavca si zbira,

zagleda pri mizi rumeni junaka;

enac'ga pod soncam mu ni korenjaka,

želi si plesáti z njim deklica vsaka [...]

Za potrebe pričujoče razprave nam omenjena opisa in celotna zgodba Urškinega plesa s povodnim možem ponujajo tri zanimive, čeravno same po sebi morda ne posebno presenetljive poudarke.

Prvič, da je lepota (zunanje) merilo vrednosti in poželenja. Urška je najbolj zaželena, ker je najlepša. Pri tem pogosto niti ni pomembno, kakšna je v resnici: lepota šteje, tudi če je le navidezna oziroma znamenje. […]

Na to ugotovitev se delno navezuje drugi poudarek iz Povodnega moža. Tudi povodni mož […] v svoji pravi podobi nemara na mestni veselici ne bi bil dobrodošel. Ko pride na veselico preobražen v zalega mladeniča, ko torej kot nekakšna povodna Scarlett navzoče pretenta, da »ne dojamejo« njegove ne-lepote, pa so mu odprte vse duri, vključno s tistimi, ki vodijo do zale Urške.

To je povedno iz dveh povezanih razlogov. Kolikor Urška v zgodbi igra vlogo žrtve, je žrtev zaradi svoje lepote. Prav vest o njeni lepoti je tisto, kar je povodnega moža pritegnilo, da je od daljnega domovanja (»kjer Donava bistri pridruži se Savi«) prišumel v Ljubljano, kakor je tudi Lepa Vida v večini inkarnacij prav zaradi svoje lepote končala v nesrečnem in domotožnem izgnanstvu. Lepota opazovalca sili k poželenju, k želji po posedovanju; preobraženi povodni mož je tako v določeni meri vzporednica starogrškega mita o azijski princesi Evropi, hčerki kralja Agenorja iz Tire, ki naj bi si jo nekoč poželel Zevs, jo preobražen v belega bika na morski obali zvabil na svoj hrbet in z njo vred odplaval proti Kreti.

A vendar v primeru povodnega moža ne gre zgolj za zgodbo poželenja, temveč tudi za zgodbo posnemanja, zgodbo ponovitve (replikacije). Da bi se približal Urški, se povodni mož preobrazi v privlačnega mladeniča; ravno zaradi njegove lepote si ga ona tudi zares izbere. Kakor je ona brez primere med dekleti in nedostopna želja za ostale mladeniče, tako je on brez primere med mladeniči in nedostopna želja za ostala dekleta; ravno v tej ločenosti od drugih pa sta si najbolj podobna med seboj. Drug v drugem (kar drži vsaj za nepoučeno Urško, ki živi v svetu iluzornih povezav med zunanjim videzom in notranjo stvarnostjo iz prvega poudarka zgoraj) prepoznata sorodnost v svoji izjemnosti – če se malo pošalim, s spojitvijo v plesu na nek način udejanjita slogan politične unije, ki je ime prevzela po omenjeni azijski princesi, »združena v raznolikosti«.  Njun ples je primer simetrije, v kateri se lepota zrcali v lepoto, primer ponovitve, o katerem razmišlja Elaine Scarry v svoji čudoviti knjižici O lepoti in kako biti pravičen, v kateri izhaja iz dejanja prepoznanja nečesa kot lepega ter posledičnega razmerja med lepim (predmetom) in njegovim opazovalcem. Lepota »spodbuja, celo zahteva, dejanje ponovitve«, njen učinek je v tem, da »spodbode kopijo same sebe«. […]

[To je po Scarryjevi] eden od dveh načinov, kako nas lepota spodbuja k pravičnosti; drugi, ki obenem uvaja tudi zadnji poudarek Urškinega plesa s povodnim možem, pa naj bi bil ta, da nas pojav lepote razsredini (decentrira) oziroma nas kot opazovalca razsvoji in premakne iz središča svojega lastnega sveta, zaradi česar smo bolj dovzetni za nepravičnost v svetu okrog nas. Urško je šele neprimerljiva lepota neznanega mladeniča premaknila iz središča njenega vesolja prve mestne lepotice, ki je v skladu s svojimi muhami mladeniče nekaznovano vodila za nos. Po tem branju opisanih dogodkov Urška ni (samo) žrtev, ampak je njena usoda tudi nekakšna »kazen« za njen »zločin«, objestnost in pretirano prevzetnost.«

Če vas zanimata tako pravo kot leposlovje, ste dobrodošli, da si knjigi ob priliki vzamete v roke. (Obljubim, da boste v njih našli še kaj dosti boljšega od zgornje analize Povodnega moža.)


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012