EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

27.1.2014

dr. Matej Accetto

Moč navade

Tako v življenju kot v pravu se občasno potrdi kak star pregovor, kot recimo oni o navadi, ki da je železna srajca. (Karkoli naj bi to že pomenilo. Če mi odpustite nekaj nepoučenega ugibanja: da jo je težko sleči? Ena od značilnosti navade se mi zdi ravno ta, da se toliko navadiš nanjo, da ji niti ne posvečaš več posebne pozornosti – v tem smislu, kot recimo v temi tokratne kolumne, bi bila svilena srajca morda bolj pripravna od železne.)

To recimo opaziš, če vrsto let živiš v drugem nadstropju večstanovanjske stavbe s stopniščem, ki ima med nadstropjema dvakrat po osem stopnic, potem pa se preseliš v drugo nadstropje take stavbe, v kateri ima stopnišče dvakrat po deset stopnic. Prvih nekaj tednov se moraš za tisti dve dodatni stopnici kar potruditi, da v avtopilotu ne pozabiš nanju.

Ali pa, če si vezalke na čevljih vrsto let zavezuješ na en način, potem pa ugotoviš, da to počneš narobe.

Decembra je v ameriških pravnih in laičnih krogih nekaj viharja povzročila odločitev prvostopenjskega sodišča o kazni za mladoletnega voznika, ki je močno vinjen z objestno vožnjo povzročil smrt štirih pešcev. Šestnajstletnik – v ZDA ti že lahko pridobijo vozniško dovoljenje – je iz trgovine ukradel pivo, se z njim napil do vsaj trikratnika dovoljene količine alkohola v krvi, nato pa s terenskim vozilom očetovega podjetja vozil skoraj še enkrat prehitro, izgubil oblast nad vozilom in pokosil po pešcih na pločniku, ubil štiri in jih še skoraj ducat poškodoval.

Na sodišču pa je dočakal le pogojno obsodbo. Zakaj? Kritiki pogojne obsodbe se bojijo, da je sodišče prepričal argument obrambe, češ da ubogi najstnik trpi za »afluenco«, nesrečnim psihološkim stanjem, ki ga je povzročilo bogastvo njegovih staršev, zaradi katerega je iskreno verjel, da bodo njegova dejanja ostala nekaznovana. (Afluenca je skovanka iz besed influenca in angleške besede affluence (obilje), ki se menda v teoriji kot kritika potrošništva pojavlja že nekaj desetletij.)

Verjetno ne bo nikogar presenetilo, da je to sprožilo burno razpravo, pa čeprav mladeničev zagovornik trdi, da »afluenca« ni bila jedro obrambe. Tako si denimo sam zlahka predstavljam, zakaj se mnogim kritikom neenakosti obstoječega pravosodnega sistema ob njej bolj pregreje kri kot pa pogreje srce. Bogati, ki so že od nekdaj uživali vse prednosti globoke malhe, s katero so si kupovali najboljšo pravno pomoč,* so sedaj dobili še dodatno opravičilo: »Poglejte nas, uboge duše, ki smo prebogate za svoje dobro.« Reven afroameriški mladenič iz geta, ki bi storil nekaj podobnega, je menda prav zaradi svoje težavne mladosti bolj potreben ostrine kaznovalne politike kot pa nesrečni razvajenci milijonarjev.

(*Na eni strani v ilustracijo služi primer ameriškega športnega zvezdnika O.J. Simpsona, ki bi bil brez sofisticirane obrambe skoraj gotovo spoznan za krivega. Pomagali so mu milijoni, ki jih je plačal svojim odvetnikom, kar je vodilo v drag postopek z 11 odvetniki na strani obrambe in 9 tožilci, z več kot 400 vlogami med samim postopkom in stroški 9 milijonov dolarjev za lokalne oblasti.

Na drugi strani so oni revni obtoženci (ki so se lahko na sodišču znašli tudi po nedolžnem), ki so prepuščeni manjšemu obsegu pomoči iz davkoplačevalskega denarja. Spomnim se pogovorov z nekdanjim teksaškim odvetnikom, ki je pomagal obsojencem na smrt pri njihovih pritožbah, da so se morali zagovorniki včasih glede na omejena sredstva odločiti le za eno od več mogočih smeri raziskovanja in analiz, s katerim bi lahko dokazovali argumente obrambe. Če si se odločil za napačno (in pogosto je šlo le za ugibanje po najboljših močeh) je tvoja stranka lahko obveljala za krivo, pa čeprav bi kateri od drugih dokazov – ki ga nisi več mogel plačati – lahko dokazal olajševalne okoliščine ali celo njeno nedolžnost. To delo ni za občutljive duše, je dejal moj sogovornik, sam ga recimo že nisem zdržal.)

Navada je nemara res svilena … no, prav, železna srajca. Spomnim se razprave Kegana in Laskow Laheyeve o nezavednih velikih predpostavkah, ki jih niti ne opazimo več, v kateri sta kot eno od ilustracij navedla avstralsko znanko. Ta je po nekaj letih življenja v ZDA nekoč raztresena prišla iz trgovine s kupom nakupovalnih vrečk, jih zložila v prtljažnik avtomobila in se nato zamišljeno v avto usedla z napačne strani na sopotnikov sedež. (V Avstraliji vozijo po levi in je volan na desni strani avtomobila. Kljub temu, da je že nekaj let živela v ZDA, jo je tokrat z avtopilotom vodila navada iz avstralskih časov in se je usedla na desni sedež.)

Še vedno zamišljeno se je pripasala, nato pa pogled dvignila proti volanu – ki ga tam ni bilo. »Na, poglej to,« si je rekla, medtem ko je bolščala v prazno armaturno ploščo, »v ZDA iz avtomobilov kradejo tudi volane.«

Poanta, ki jo poudarjata Kegan in Laskow Lahey, je ta, da je kar nekaj časa vztrajala v svoji zmoti, pa čeprav je njen neizpodbitni dokaz čakal nanjo le dvajset centimetrov v levo. Če bi svoj pogled le malenkost zasukala v ono smer, bi opazila volan, ki jo je zvesto čakal na levi strani, zbudila bi se iz svoje avstralske zadrege in ugotovila, v katerem tiču grmi miš (ali kako že). A ker – in dokler – je vztrajala v svoji zmoti, seveda ni imela razloga, da bi preusmerjala pogled. Če mora volan biti na desni, nima smisla, da bi ga iskala na levi.

Do neke mere je morda na neki načelni, simbolni ravni prav to najbolj zoprna plat argumenta obrambe, češ da razvajeni fant zaradi slabe vzgoje svojih bogatih staršev ni mogel razumeti, da imajo njegova dejanja lahko tudi slabe posledice, iz katerih ga ne bo mogel izvleči denar. To stanje še poimenujemo kot bolezen, »afluenca«, kot bolezensko motnjo, ki je sicer resda skregana z realnostjo, a za katero sam ne more odgovarjati. Železna srajca, vam povem!

A morda sploh ne gre za bolezensko motnjo, ki bi bila skregana z realnostjo! Mar sodba, če oziroma kolikor se že opira na argument afluence, ni do neke mere prav potrdila njene pravilnosti? Namesto zapora bo mladeniča čakalo dolgo obdobje rehabilitacije v zavodu, ki bo njegove starše stal pol milijona dolarjev na leto in v katerem si bo slabosti afluence oziroma obiljgine med drugim zdravil z jahanjem konj, plavanjem v bazenu in igranjem košarke za zdravo telo ter učenjem kuhe, masaže in borilnih veščin za zdravo dušo. Ja, to ga bo gotovo izučilo.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012