EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

3.6.2013

dr. Matej Accetto

Karierno svetovanje: Pravo kot ljubiteljska dejavnost

Pred dnevi sem* dobil naslednje pismo: »Vse odkar sem prebrala Hlapca Jerneja oziroma, če priznam, odkar sem gledala televizijsko nanizanko Zvezde na sodišču, si želim postati pravnica, natančneje sodnica. A me skrbi, da pravosodje in pravo nasploh trenutno uživa slab sloves! Ali se s takim poklicem še lahko izognem zmerjanju na ulici? (neodločena maturantka)«

Čeravno nisem povsem vešč dajanja življenjskih napotkov prek medijev (tovrstno karierno pot mi je v kali zatrla neka učiteljica v osnovni šoli, ko sem za potrebe šolskega časopisa ponudil odlično izdelan horoskop, pa po začetnem navdušenju ni bila zadovoljna z mojim odgovorom na vprašanje, kako sem ga izdelal: »Ja, kako le, tako kot vsi drugi, od začetka do konca sem si ga izmislil.«), mislim, da je tej in podobnim maturantom pred pomembno odločitvijo o nadaljnji poti treba pomagati. Zato sem* ji spisal naslednji odgovor:

»Draga maturantka,

zastavila si odlično vprašanje, na katero ti rade volje dam še odličnejši odgovor. Prav nobene skrbi ni treba imeti pri odločitvi za pravno kariero, če se le držiš naslednjih nasvetov, kako se je reči treba lotiti:

1. S pravom se je treba ukvarjati ljubiteljsko, ne poklicno. To je morda najpomembnejši nasvet, ki je, kot vse dobre reči v življenju, začenši s čebulo, večplasten. Preveč strokovno podkrepljen poklicni pristop bo marsikatero pravno vprašanje čisto po nepotrebnem zakompliciral, izgubljala se boš v iskanju poti prek labirinta zakonskih določb in hromili te bodo pomisleki procesnih garancij in zahtev pravilnega pravnega postopanja, namesto da bi odločno udarila po mizi in povedala, kaj je prav in kako bo, pa pika. Da sploh ne omenjam tega, kako slabo na odločnost vpliva dejstvo, da/če je od prava odvisna tvoja eksistenca.

2. Pravna vprašanja je treba čim bolj poenostavljati. Ta vidik je implikacija prejšnjega, a ga je vredno ponoviti. O pravnih vprašanjih je treba soditi na prvo žogo, brez nepotrebnih zamud, kaj šele brez nepotrebnega raziskovanja konkretnih okoliščin zadeve. Po mojih dolgoletnih izkušnjah se do sodbe o nekem pravnem sporu veliko bolje in hitreje pride v povprečni gostilniški sobi kot pa v povprečni sodni dvorani. Detajli, kontekst, navsezadnje tudi dokazi in dejstva so na poti do sodbe prej ovira kot pa priročno orodje. Pri oblikovanju svojih odločitev naj te vodita dve stari resnici: Manj ko o nečem veš, lažje o tem sodiš. Če se odločitev slučajno ne sklada z dejstvi, pa je to toliko slabše za dejstva.

3. Svoje sodbe je treba čim bolj posploševati. Dober (ljubiteljski) sodnik pravni red izpopolnjuje tudi tako, da na sodno vejo oblasti razteza koristno maksimo zakonodajnega delovanja – da mora imeti zakonodajalec pri sprejemanju pravnih pravil vedno pred očmi nedoločeno število bodočih naslovljencev posameznega pravila. Zakaj ne bi podobnega pravila uveljavili tudi pri oblikovanju lastnih sodb, navsezadnje to zahteva že elementarna logika indukcije: če denimo odkrijemo enega nesposobnega tožilca ali skorumpiranega politika, je edini moralno sprejemljivi sklep, ki se ga iz tega da povleči, da so nesposobni vsi tožilci in skorumpirani vsi politiki. Vse drugo bi bilo neodgovorno,  kot pravi že oni stari rek: kjer je dim, sami vanjo pademo.

4. Vedno je treba zanikati legitimnost drugačne odločitve. Če se kljub zgoraj opisani trdni logiki postopanja kdaj zgodi, da nekdo (drugo sodišče, pritožbena stopnja, sosed itd.) zavzame drugačno stališče od tvojega, mu moraš odločno oporekati. Že (nekateri) stari Rimljani so namreč dobro vedeli, da je pravo pravično (aequi et boni) samo tedaj, kadar da prav tebi, ne pa, kadar se kot instrument zlobe, zlorabe ali nevednosti postavi na docela nevzdržno oportunistično stran nekoga drugega. V takih trenutkih je pravi pristop oporekanje legitimnosti celotnega pravosodnega aparata, ne pa, recimo, sledenje kakim antičnim blodnjam o tem, kako da je treba pravo spoštovati v dobrem in slabem.

Tako. Modrosti, ki jih mlada nadobudna pravnica in spe potrebuje na svoji poti do sodnega Olimpa, je seveda še veliko (navsezadnje bo tvoja generacija nemara tudi dokončno opravila s pomisleki o feminizaciji sodstva, o čemer sem dvakrat (tu in tu) tudi sam že pisal), a za prvo silo naj te zadoščajo.

Z odličnimi pozdravi, etc. etc.«

(*To dopisovanje imam dobro zapisano v spominu, a ker kake otipljive korespondence med pošto ne najdem, obstaja tudi možnost, da ne pisma z vprašanjem ne mojega odgovora nanj ni bilo in je vse skupaj zgolj plod moje domišljije.)


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012