EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

22.4.2013

dr. Matej Accetto

Meje ekspertize

Med podobami in samopodobami strokovne podkovanosti oziroma določanjem meja lastne ekspertnosti je dosti različnih pristopov. Nekateri prisegajo na poglobljeno poznavanje ožjega področja, drugi na širino, nek ugledni italijanski profesor prava pa je nekoč dejal: »Moje znanstveno delo lahko kritizirate, kolikor hočete; mojih kulinaričnih sposobnosti pa nikoli!«

Začelo se je, čim sem kot bruc prišel na fakulteto. Neka sopevka v zboru je prišla do mene – enkrat novembra je bilo – in me vprašala nekako takole: »Ti, ki si pravnik, Matej, ti boš to gotovo vedel. Ko se bom v kratkem poročila in se bom morala na koncu obreda podpisati na ono poročno listino, se podpišem še s starim ali že z novim priimkom?«

Priznam, v mladosti sem pogosto ljudem skušal pomagati po svojih najboljših močeh, zato sem tudi tu napel spomin in možganske mišice – a ne pri rimskem pravu ne pri pravoznanstvu ali politični ekonomiji se v prvem mesecu študija nismo v zadostni meri posvetili vprašanju sklepanja zakonske zveze, tako da sopevki nisem mogel dati avtoritativnega odgovora, kakršnega si je zaslužila in ga od mene, večtedenskega študenta prava, tudi utemeljeno pričakovala.

In dogaja se še danes. Lep primer so novinarji – s katerimi imam sam, da ne bo pomote, sicer skoraj izključno dobre izkušnje – ki me včasih pobarajo za kakšen komentar aktualnih družbenih vprašanj: »Vi, ki se ukvarjate z evropskim pravom, dr. Accetto, nam gotovo lahko ponudite nekaj pojasnil glede italijanskega nakupovanja nepremičnin na Krasu?«

Spet lahko začnem le s priznanjem – če človek na vse skupaj pogleda dovolj dobrohotno, je presenetljivo veliko reči res tesno povezanih z evropskim pravom. A skozi tako prizmo je to nesrečno evropsko pravo tako široko, da bi moral biti človek potemtakem v resnici strokovnjak za vsa pravna področja, če bi želel trditi, da je (tudi) ekspert za evropsko pravo. V resnici pa imamo težave že z manj dobrohotnim zamejevanjem tega, kar naj bi pomenilo evropsko pravo (ali pravo EU): ena nekoliko starejša ugledna profesorica v tujini mi je nekoč rekla, da je sama v osemdesetih letih ravno še ujela zadnji vlak, ko si lahko v zadostni meri osvojil celotno pravno ureditev tedanje (bolj ali manj) gospodarske skupnosti. Od Maastrichtske pogodbe in ideje politične unije naprej, z zunanjo politiko, pravosodjem in notranjimi zadevami ter vse širšim posrednim vplivom EU na nacionalne pravne ureditve vred je vse skupaj postalo neobvladljivo.

Saj ne, da takšna malo ambicioznejša drža včasih ni nujna, še posebno, ko iz teorije zajadraš v prakso. Nek ugledni slovenski pravnik mi je nekoč povedal, kako si je zamislil, da bi se sam kot odvetnik specializiral za evropsko pravo, pa je nato imel v celem letu kake štiri zadeve, ki so bile neposredno povezane s tem področjem. Ne, v praksi si že po sili razmer vseved. Če te nekdo vpraša, kaj veš o angleški ureditvi odškodninske odgovornosti za napačno izjavo, dano iz malomarnosti, je pravilni odziv ta, da mu naslednji dan izročiš prepričljivo analizo razvoja doktrine in njenih implikacij za njegovo konkretno zadevo, pa čeprav si jo pisal, medtem ko si se z vsem skupaj šele seznanjal.

A naj ta trenutek izkoristim za še eno drobno, najverjetneje docela nepotrebno pojasnilo. Sam se videzu vsevednosti skušam izogibati. Spomnim se, kako mi je pred časom nekdo omenjal, da je z zanimanjem bral moje strokovno mnenje o nekem nepremičninskem poslu, ki da sem ga dal za potrebe neke slovenske občine. V svoji izjavi je bil dovolj prepričljiv in prepričan, kako da je šlo prav zame, da sem skušal vse skupaj preveriti tudi pri dotični občini, ki pa mi je zagotovila, da zanje nikoli nisem pisal nobenega mnenja. Ob čemer sem si seveda globoko oddahnil. Kolikor sam pomnim, sem namreč v življenju do sedaj napisal vsega skupaj štiri pravna mnenja, od tega menda tri brez plačila, tako da bi bilo res nepričakovano presenečenje, če bi se izkazalo, da nevede po celi Sloveniji izdajam avtoritativna pravna mnenja o vprašanjih, na katera se ne spoznam kaj dosti. Še toliko bolj zato, ker že sorodnike svarim, da nisem najboljši naslov za reševanje njihovih otipljivih pravnih vprašanj in da bi jim gotovo prišel veliko bolj prav, če bi se kdaj odločili razglasiti neodvisnost in poskusili samostojno delovati kot država članica EU.

Za poglobljeno tehnično analizo kakega kompleksnega obligacijskopravnega vprašanja tako najverjetneje nisem najboljši naslov. Če vas zanima, kako se pripravi okusne japonske cmoke s pekočo svinjino ali kaj je skrivna sestavina odlične goveje juhe, pa lahko imate nekaj več sreče.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012