EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

27.3.2013

mag. Martin Jančar

O oblikovanju vodij in vodenih

Čisto mogoče je, da se motim, a vendarle se mi zdi, da je eden ključnih problemov danes dejstvo, da ne znamo podpreti tistih stebrov, na katerih stoji neka skupnost. Že mogoče, da je to zaradi tega, ker se sledi zdaj že spoznani ideji neoliberalizma, skriti v izjavi Margaret Thatcher, da družba sploh ne obstaja, a domnevam, da so razlogi tudi drugje.

Po mojem imamo v vsaki skupnosti dve osnovni izhodišči – ali poiščemo izstopajočega posameznika in sledimo njegovi osebni viziji ali pa krepimo zavedanje skupne pripadnosti, sprejemamo vsakega kot gradnik celote in se nam cilji v tem postopku šele oblikujejo. Jasno je, da ima vsako od teh izhodišč svoje nevarnosti in težave in te so zgodovinsko že dovolj prepoznane, da mi jih ni potrebno posebej navajati.

Vedno znova, ko spremljam oblikovanje takšne ali drugačne vodstvene strukture, bodisi v politiki, državni upravi ali gospodarstvu, zlasti ko je to povezano z odstopi in zapuščanju teh položajev, se mi postavlja vprašanje, ali smo sploh sposobni prepoznati in angažirati ljudi, ki lahko opravljajo takšno delo.

Ena izmed težav, ki po moje ni zanemarljiva je, ker trenutno nimamo dovolj mirnega ekonomskega okolja in podlage za posameznika, ki bi sploh omogočala, da pride do ustrezne izbire. Tako se v ospredje pogosto rinejo tisti, katerih življenjski moto je pogosto »kdor riskira – profitira«, osrednji motiv pa ne želja po dobro opravljenem delu, temveč predvsem po njegovem finančnem učinku (da o kakšnih drugih nagibih raje ne govorim).

Pri tem se vedno spomnim na mojega očeta, ki mi je, ko sem v srednji šoli preživljal  dvome o tem, ali bom  uspešno zaključil letnik, rekel: »Če ti ne bo šlo, boš šel pa delat!.« Takrat je to zvenelo kot grožnja, a dejstvo je, da v tistih časih v Mariboru dela ni manjkalo in kar je še pomembneje, z njim se je dalo tudi ustrezno preživeti. Preden mi kdo začne očitati nostalgijo po preteklih časih, naj povem, da ta anekdota ne služi temu.

Sedanja perspektiva je ravno obratna, ljudje se ženejo po vseh možnih poteh prav zaradi tega, da bi lahko »delali« - beri, bili zaposleni in sprejemali plačo. Na razpolago ni več tovarn in služb v vsakem kraju naše države, ki so omogočale zmerno življenje, in tako ljudem ne preostane nič drugega, kot da se na različne načine podajajo na pot »s trebuhom za kruhom«. Ta izraz je včasih opisoval potovanje v tuje kraje, danes pa to pomeni tudi vpisovanje na razne oblike izobraževanja, včlanjevanja v stranke in podobne zgodbe. Vse to samo po sebi ni posebna težava, ker se pač pričakuje, da bo v tem postopku prišlo do določenega »prefiltriranja« in bo vsak prišel tja, kamor sodi, a kot kažejo izkušnje, temu pogosto ni tako. Ravno obratno, tak pritisk povzroči tudi to, da slabi moč teh »filtrov«.  Posledice so znane.

K temu je dodati še neverjetno potrebo po hitrosti doseganja teh ciljev in želji, da se pri tem preskoči čim več točk, ki niso same sebi namen, temveč omogočajo prepoznavanje težav in problemov neke npr. organizacije ali skupnosti. Takšne izkušnje, namesto, da bi bile prepoznane, kot ključen del oblikovanja osebnosti posameznika, se pogosto interpretirajo celo kot slabosti.  Glede na takšen pristop, ni nič čudnega, da se včasih zdi, kot, da nekateri živijo na drugem planetu.

»Težava« je seveda v tem, da vodenje zahteva tudi tiste, ki se jih vodi. In ker gre pri opisanem za ljudi, ni možno uporabljati mehanicističnih prijemov, niti ne prevlade oz. sile – ljudje pač niso živina. Dolgoročno se tudi pretirane manipulacije in uporaba psihologije množic ne obnesejo in se zadeva pogosto vrne kot bumerang.

Danes se izhaja iz tega, če nekdo ne izstopa in ne rine v ospredje, v bistvu ni vreden, da se nahaja v družbi »zmagovalcev«. Prav zaradi tega ni presenetljivo, da se tako zlahka sprejemajo ideje o izpostavljanju »navadnih« ljudi posegom, ki naj jih »prebudijo in napravijo odgovorne«, jih spravijo v neprestano gibanje in postavljanje eksistenčnih vprašanj. Pri tem se ne ozira na to, da ljudje ne vidijo in ne štejejo istih stvari za »zmage« in da večina želi zgolj pošteno opraviti svoje delo in iz zasluženega dostojno živeti, ne da bi zaradi tega morala prodati svojo dušo.

V kombinaciji s prej povedano odtujenostjo tistih, ki naj bi vodili, od vodenih, je razumevanje tega ključno. Če tega nekdo ne uvidi, potem je jasno, da postane prav hitro, zlasti če mora voditi in upravljati neko skupino ljudi, frustriran in razočaran nad njimi. Namesto, da bi jim zaupal in jih vzpodbujal, jih poskuša kontrolirati in nadzirati, pritiskati na takšne in drugačne načine, groziti in kar pač je še tega … Vedno bolj se mu zato kažejo kot sovražniki in vedno bolj se do vodenih obnaša na način, kot se pač vedemo do sovražnikov. Konec je takrat že na obzorju.

Zaključek naj si napravi vsak sam. 

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012