EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

11.3.2013

dr. Matej Accetto

Evropa geografskega sožitja?

Kot poudarjajo mnogi avtorji, Evropa, kot jo razumemo danes, ni proizvod geografije, temveč zgodovine: običajno poudarjenih povezovalnih dejavnikov (latinščine, cesarske avtoritete, rimskega prava, krščanstva) in posledično vrste miselnih zemljevidov – kulturnih, verskih, gospodarskih, političnih, varnostnih – s katerimi rišemo njene obrise.

Vendar pa se tudi Evropa kot civilizacijski pojav, kot kulturni pojem vedno znova preslikava nazaj na geografsko podobo območja, ki mu skušamo zarisati zunanje meje politične skupnosti in notranje meje skupne identitete.

Oba vidika se lepo prepletata že v eni – nemara enostavnejši – od možnih razlag etimološkega izvora imena Evropa, po kateri ime Evropa izvira iz semitske besede ereb, ki pomeni »mračen«, Evropa pa tako »deželo mraka« oziroma sončnega zahoda, kakor so jo v šestem stoletju pr. Kr. imenovali tudi Jonci,  da so razločevali med ozemljem zahodno od Bosporja (Evropo) in ozemljem vzhodno od njega (Azijo). (Podobno, kot je bila Japonska poimenovana kot »dežela vzhajajočega sonca« (Nippon, podobno v mandarinščini Rìběn) zaradi njene relativne lege glede na vplivno kitajsko sosedo.)

Prepletata pa se tudi v najzgodnejših poskusih opredeljevanja evropske civilizacijske identitete in (več)vrednosti, denimo pri Hipokratu in Strabu iz petega oziroma prvega stoletja pr. Kr. Po prvem naj bi Azijci živeli v preveč enoličnem podnebju, medtem ko naj bi v Evropi ravno razgibanost geografskih skrajnosti ljudi silila k razmisleku in prilagodljivosti; podobno naj bi tudi po drugem prav raznovrstnost Evrope spodbujala razvoj odličnosti pri ljudeh, tako da naj bi edino Evropa uspešno razrešila dialektiko med svetom narave (physis) in človeka (nomos).

(O teh in drugih vidikih razvoja ideje Evrope, če slučajno koga zanima, sem se sicer obširneje razpisal v knjigi Izgradnja Evrope.)

Posebna dragocenost tovrstne etnocentrične odličnosti je seveda že omenjena večvrednost v razmerju do drugih, civilizacijsko manj razvitih in na splošno bolj barbarskih sosed. (Ki se na koncu tovrstne dehumanizacije vse bolj oddaljenih narodov izkrivi v mite o fizično izmaličenih narodih, kakršne je v Baudolinu opisoval Umberto Eco, pavse do srednjeveških umetniških upodobitev Kitajcev v Evropi in Evropejcev na Kitajskem, na katerih so bili predstavniki druge civilizacije (daleč onkraj obronkov lastne) upodobljeni kot (dobesedno) brezglavi barbari.)

A tovrstno dojemanje sveta je zelo živo še danes in se v kontekstu razvoja Evropske unije morda najpogosteje kaže v razmejitvi med evropskim zahodom in vzhodom, tako pri določanju končnih zunanjih meja širitve Unije (ki se simbolično širi predvsem na vzhod in kjer se vse bolj glasno postavlja vprašanje, na kateri geografski točki se konča kulturna Evropa in začne (vsaj drugače, če ne tudi »manj«) kulturna Azija) kot včasih tudi pri pojmovanju odnosov znotraj nje. Takole je denimo že leta 2002 napisal Joseph Weiler v predgovoru k slovenski izdaji zbirke svojih razpravnih esejev z naslovom Ustava Evrope, ko je pisal še pred začetkom dela Konvencije o prihodnosti Evrope, ki je oblikovala osnutek spodletele ustavne pogodbe:

»[Č]eprav bodo za mizo Konvencije sedeli tudi predstavniki vseh tako imenovanih 'držav kandidatk', ni dvoma o tem, kakšna vloga je dodeljena glasovom iz srednje in vzhodne Evrope: vloga revnih sorodnikov. Poimenovanje 'kandidatka' pove vse. Samo pomislite na psihološko miselno ozadje, ki ga beseda izraža: kandidat je tisti, ki se poteguje za določeno delovno mesto ali kak drug položaj. 'Jim bom všeč? Bom dovolj dober?' sta dve od vprašanj, ki mu običajno hodijo po glavi. Ni mogoče prezreti, kdo ima tu moč. […]

Zahodnjaška vzvišenost do revnih sorodnic je primerljiva s čisto posebno vzvišenostjo vzhoda. Najprej – in le kdo v Sloveniji tega ne bo priznal – je tu občutek prikritega zadovoljstva, da so vse »druge« pustile za seboj. Sirote na zahodu bodo tako končno postale bogate tete vse manjšega vzhoda.

Vendar pa ima vzvišenost tudi globljo in bolj zaskrbljujočo stran. Vzhodnoevropski intelektualci se pogosto obnašajo na način, ki spominja na povojni evropski odnos do Amerike. Vdano namreč sprejemajo materialno premoč in politično prevlado zahodne Evrope, pri tem pa jim je v uteho občutek, da so sami intelektualno superiorni, saj prezirajo materializem in plitkost zahoda, ki jim tudi duhovno ni dorasel.

Kar v tem postopku skoraj v celoti manjka in hudo škodi prav vsem Evropejcem, je, da kandidatke niso enakopravno vključene v razpravo o prihodnosti Unije.«

Marsikateri vidik tega svarila je bilo mogoče nato doživeti tudi v praksi. Sam se denimo spominjam pokroviteljsko neracionalnega strahu, s katerim so mi leta 2003 Britanci omenjali pristop Slovenije in drugih vzhodnoevropskih članic, nad čimer smo se s slovenskimi kolegi upravičeno razburjali, dve leti kasneje pa je tudi marsikateri od slovenskih kolegov izražal bojazen pred prehitrim pristopom Bolgarije in Romunije, češ da nam bodo kradli službe in molzli sistem socialnega varstva. S pristopom se meje med vzhodom in zahodom niso zabrisale, temveč včasih zgolj prestavile z zahodnih na vzhodne meje vsakokratne pristopnice k Evropski uniji.

Če sploh – nižanje zaposlitvenih standardov zaposlenih v evropskih institucijah (ki je veljalo za naprej, ne pa seveda za nazaj) v letih, v katerih so se v njih zaposlovali predvsem uradniki iz novih članic, ali pa razkorak med takojšnjo liberalizacijo trga kapitala (ki se je selil predvsem z bogatega Zahoda na poceni Vzhod) in odloženo liberalizacijo trga delovne sile (ki je pretila z revnega Vzhoda pritisniti na darežljivi Zahod) in še kakšen vidik je kazal na to, da razmejitev med zahodno in vzhodno Evropo tudi s pristopom ni docela končana. V letih po njem je sicer v marsikaterem pogledu vendarle začela izginjati, v drugih pa še traja. (Marsikdo bo morda še prepoznal poudarke v tem nedavnem prispevku romunskega avtorja.)

Poseben poudarek v tej nedorečeni poroki kulturne ideje z geografsko danostjo pa gre, končno, drugim naslednicam nekdanje Jugoslavije, političnim skupnostim na Zahodnem Balkanu, nesrečnem Balkanu, ki je tako po Karlu Markusu Gaussu tako za Zahod kot za njegove prebivalce postal psovka, sinonim za razpad in nerazvitost, obenem pa v času vojnih spopadov tudi dokaz neodločnosti in nemočne negotovosti Evrope pri reševanju razmer. Kot se je – pa čeprav z nemalo površne provokativnosti – (v članku z naslovom »Some Europes in Their History«) spraševal John Pocock:

»Naj rečemo, da bi 'Evropa' morala urediti razmere v nekdanji Jugoslaviji, ker so del nje? Ali naj rečemo, da je to območje barbarska meja (oziroma trk preživelih meja v svetu, ki je še vedno barbarski), kjer se je bolje izogniti poskusom, da bi jo nadzorovali? Naj bi imperij svoje barbare skušal asimilirati ali jih izločiti? Če odgovorimo, da jih sploh ne bi smel označiti za barbare, se pojavi vprašanje izrazov, s katerimi naj jih sploh poskuša razumeti. Kraji, ki so se prvotno imenovali 'Evropa', so tisti, v katerih ima 'Evropa' nenehne težave s samoopredelitvijo.«

Za vas ne vem – a sam se zelo veselim pristopa Hrvaške k EU, navijam pa tudi za čim hitrejši napredek drugih novih držav (vključno s Srbijo, ki jutri obeležuje deseto obletnico atentata na Zorana Đinđića) na njihovi poti do pristopa, z vsem, kar to implicira.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012