EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

27.2.2013

mag. Martin Jančar

Pravnomočna moralna sodba

V teh burnih časih se v ospredje spet rinejo dileme, ki so kar nekaj časa počivale pod površino navideznega konsenza o vrednostni podstati naše družbe. Potem, ko smo z osamosvojitvijo padli v sodobno politično pravno ureditev v smislu demokratične politične ureditve in kapitalističnega ekonomskega sistema, smo naivno domnevali, da bo že samo formalno sprejetje ustavno pravnega okvira zagotovilo, da bodo zadeve potekale tako, kot smo si to predstavljali v idilični sliki razvitega Zahoda.

To, kar sedaj lahko opazujem, se mi v bistveno manjši meri, kot vprašanje ustrezne pravne ureditve kaže bolj, kot vprašanje naše družbene morale, pri čemer na tem področju obstaja bistveno večja dezorientiranost in zmeda.

A za moralo takšno stanje ni prav nič nenormalnega, ravno obratno je njena pojavna značilnost. Nastanek moralnih pravil je stihijski in njihovo sankcioniranje spontano, torej ravno obratno od prava, ki nastaja organizirano in katerega sankcije nastopijo načrtno in po pravno določenih pravilih. Še več, medtem, ko smo pri pravu zadovoljni z zunanje zaznavnim vedenjem in ravnanjem, bo morala učinkovala globlje, prodrla bo v samo notranjo zavest (vest) posameznika ali skupine.

Problem današnjega časa je ta, da poskušamo (oziroma vsaj stremimo k temu), te globoke učinke doseči s pravom,  kar je že v naprej izgubljena bitka. Saj, ni dileme, da mora pravo, kot to ugotavlja Habermas, prevzemati nase breme slabotne postkonvencionalne morale, a tudi tukaj ima pravo svoje meje, ki jih ne more prestopiti, ne da bi izgubilo svoje bistvo. Pravu daje moč država, ta ohranja tudi njegovo delovanje, kot nosilka in monopolist družbene moči in prisile pa je vedno vsaj malce odtujena od ljudi in časovno oddaljena od njihovih dojemanj. Prav ta heteronomnost pa globoko odstopa od avtonomije morale in njenega delovanja.

Naše subjektivno dojemanje nekega ravnanja v smislu moralnega odziva zato ne more biti predmet prava – preprosto povedano – ali bomo neko ravnanje moralno presojali kot dobro ali slabo, ne samo da ne more, ne sme biti odvisno od tega ali je sprejeta neka pravna sodba. Če tukaj malo zlorabim Kanta – če bomo našo moralno reakcijo vezali na pravnomočnost sodne odločitve, smo ji odrekli njeno bistvo – spontanost kot pristno emanacijo ponotranjenih vrednot. Zavedanje, da gre za moralno kršitev preko tako izražene volje države, odreka morali njej lastno avtonomijo. Takšno dojemanje je samo po sebi – nemoralno.

Ta paradoks najbolje ilustrira anekdota o učitelju, ki otroka zaradi nekega prekrška pošlje v kot, rekoč: »Idi v kot in naj te bo dve uri hudo sram«. Absurdnost  tega stavka mi, upam, ni potrebno pojasnjevati. To kar kričijo množice in o čemer se »strinja« tudi vodeča elita pod izrazom »pravna država« je v bistvu  iskanje moralnega in ne pravnega. Iskanje dobrega in kaznovanje slabega – iskanje Boga in ne Države.

Slovenija (in ne samo ona) je ujeta v vrtu Getsemani in poti krvavi pot notranjih dilem in strahu, če mi je dovoljena primerjava z evangeliji. In podobno, kot v tej svetopisemski priliki, pričakovati pomoč od prava in države je dobesedno suicidno.

Po domače povedano, če bomo pri vsaki kršitvi, ki jo ljudje dojemajo tudi kot moralno kršitev, pričakovali pravno odločitev, da bi lahko reagirali z moralno sankcijo, smo se odrekli svojega človeškega bistva. Soočenje za lastnimi dilemami ob takšnih dogodkih je tisto, ki  nam omogoča moralno rast.

Da bom bolj konkreten – naša družbena morala se ni zganila (ali vsaj ne v zadostni meri), ko kljub več sodbam sodišč, ni prišlo do vrnitve statusa izbrisanim. Najkasneje po sodbi Evropskega sodišča se moramo zato najprej vprašati, kaj je z našo družbeno moralo in zakaj se je molčalo in opravičevalo. Zakaj se je naše moralno dojemanje spremenilo in povzročilo aktivnosti v družbi takrat, ko so se pojavila sredstva, ki naj bi zagotavljala spoštovanje pravnih pravil (radarji v Mariboru), zakaj se s takšno lahkoto moralno sprejema zaposlovanje po VIP (vezah in poznanstvih), zakaj tako odločno opravičujemo grehe svojih in se zgražamo nad istimi grehi drugih?

Soočenje s temi vprašanji je seveda težko in želja, da bi to predali drugemu (beri: sodnikom) v odločanje (pre?)velika. Tako bom rekel; ne želite si časov, ko bodo sodniki edini razsojali o tem, kaj je dobro in kaj zlo…

Odgovornost sprejemanja »pravnomočne« moralne sodbe je zato odgovornost vseh nas.

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012