EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

13.2.2013

mag. Martin Jančar

O fašizmu

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo v javni razpravi pojavil pojem fašizem. V slovenski družbi, ki ima do komunizma, zaradi zgodovinske izkušnje, bistveno drugačen odnos, je uporaba tega izraza vezana na močnejši negativni učinek. Odnos do komunizma kot ideologije in socialistične družbeno politične ureditve, kot njegove emanacije v naši polpretekli zgodovini, pač ne nosi s seboj mobilizacijskih učinkov, ki bi si jih kdo želel.

Lahko obračamo kakorkoli že to želimo, a dejstvo je, da slovenska osamosvojitev ni toliko povezana z spremembo družbeno politične ureditve, temveč bolj z realizacijo nacionalne ideje. Ravno obratno, z večanjem krize in stisko ekonomsko depriviligiranih slojev, prihaja do neke vrste nostalgičnega dojemanja prejšnjega družbenopolitičnega sistema in s tem seveda nujno do blaženja predstave o njegovem totalitarnem bistvu.

Fašizem ima na drugi strani prav zaradi naše zgodovine popolnoma drug učinek. Kombinira namreč dve traumi slovenskega naroda in sicer nadvlado tujcev in notranjo razklanost slovenskega naroda. In če smo pri prvi dosegli svojo psihološko satisfakcijo s porazom tujih osvajalcev, je slednja stvar, ki ostaja nerazrešena in tvori močan negativni potencial. A to je tako ali tako splošno znano.

Sedanje, na videz čiste ekonomske krize, ki so udarile v slovensko stvarnost, so, kot je to splošno znano, imanentne kapitalističnemu sistemu. Slovenci pa smo, po dolgih letih tokrat prvič ostreje soočeni z njimi, zaradi česar je tudi stopnja dezorientiranosti in negotovosti večja. Še huje, sedanje razsežnosti krize so takšne, da imajo z njo težave celo v razvitih kapitalističnih in demokratičnih ureditvah, kaj šele pri nas, kjer tega na tak način preprosto nismo vajeni.

Vprašanje torej je, ali je mogoče, da sedanje razmere v državi v sebi nosijo nevarnost fašizma?

Večina je verjetno prepričana, da fašizma ni težko prepoznati in zaradi stereotipne predstave o takšnih ali drugačnih uniformah in karizmatičnem voditelju ocenjuje, da pri takšni ilustrativnosti ni nevarnosti, da bi vanj zapadli. Resnica je seveda drugačna – definiranje fašizma je bistveno bolj težavno. Po najbolj splošnih navedbah gre za gibanje, ki je v prvi liniji antisocialistično in orientirano proti delavskim gibanjem in komunistom, proti sindikatom, je anti liberalno in anti parlamentarno in zatira ter omejuje državljanske pravice in pridobitve demokracije in jih nadomešča z centralnim vodenjem.1

Boj podrobnejša analiza fašizma2 pa razkriva, da se njegovi potenciali skrivajo prav v normalnosti družbe oz v njenih splošnih razmerah. Kriza potisne te potenciale na plan in tako kot ti potenciali izraščajo iz krize same, tako tudi kriza raste na njih. Masovno učinkovitost doseže s tem, ko širi že prisotne psihične mehanizme, predsodke in stereotipe in jih s demonstracijo moči in širjenjem strahu uspešno mobilizira,  s tem pa tudi omogoča, da postanejo sprejemljivejše rešitve krize s pomočjo prisile. 

Pomemben aspekt fašizma je označevanje sovražnika; usmerja se praviloma proti emancipatoričnim konceptom, gibanjem in težnjam, še zlasti proti delavskemu gibanju in zoper etnično, družbeno, biološko ali na drug način razmejenim skupinam, ki so kot že opredeljene kot deviantne, tuje ali nevarne.

Na kratko povedano, vse kar normalnosti družbe ni neposredno poznano in domače, vse kar v sebi nosi spremembe, ki odstopajo od ustaljenih vzorcev3, zlasti če pri tem posega v temelje družbe, kot so lastnina, družina in podobno, predstavlja nevarnost, ki jo je možno v razmerah krize uporabiti za aktiviranje rešitev, ki jih sicer v običajnih razmerah ne bi sprejemali. Fašizem je zato tudi trdno povezan in odvisen prav od kapitalistične ureditve, kot pravi Fritzsche, v svoji celoti je legitimni produkt razvitega kapitalizma, prav zaradi tega, ker ohranja obstoječe ekonomske odnose in celo več, s sklicevanjem na čast, veličino, žrtvovanje, red in tako dalje podpira prav tisti družbeni darvinizem, ki je osrednji del kapitalističnega sistema – borba, ki omogoča preživetje najsposobnejših.

Razgradnja parlamentarizma in družbene razprave, prenos celotne politične moči na izvršilno oblast in popolno zavračanje posameznikovega človeškega dostojanstva so zato podprte prav s strani velikega kapitala, ki v tem dogajanju gleda svoje interese in, ki mu vzpostavljajoči fašistični režim daje proste roke oz. odstranjuje moteče dejavnike.

Če ostanem samo pri teh osnovah, ker mi pač obseg kolumne ne omogoča širše predstavitve, lahko ugotovim, da imamo vse potrebne sestavine tukaj in sedaj. Pomembno je tudi, da se zavedamo, da je edino sredstvo za preprečevanje pravzaprav krepitev demokratičnih elementov, zlasti parlamentarizma in dialoga interesnih skupin (da ne bom navajal po Fritszheju še delavskega gibanja) in biti pozoren na zmanjševanje oz. omejevanje demokratičnih pravic, ki tvorijo potencialni prehod k fašistični rešitvi.4

Osebno me sicer zanima, ali je mogoče fašistična faza tudi del odraščanja neke demokracije in ali Slovenci mogoče celo potrebujemo tudi takšno katarzično izkušnjo? Predvsem zaradi tega, ker tako prostodušno pristajamo na politiko, ki namesto konceptov boljše družbe ponuja zgolj etiketiranje nasprotnikov in njihovo diskreditacijo, masovna zborovanja namesto argumentirane razprave v zato predvidenih forumih, namesto iskanja rešitev za nas (sic!), sprejemanje rešitev  za druge (EU, bonitetne agencije, OECD, MMF itd. itd.), ker tako vneto iščemo samo še Vodjo, ki nas bo popeljal nekam, kjer bo lepše …

Eno je gotovo,  kasneje se na tujce ne bomo mogli sklicevati.

[1] Ulrich K Dreikant: Bedeutung und Einfluß von Ideologien im 20. Jahrhundert  v Weltgeschichte: Diktatoren und Ideologien, str. 87. Bertelsmann Lexikon Verlag, Gütersloch 1996

[2] V nadaljevanju povzemam nekatere ugotovitve iz  razprave avtorja Klaus Fritzsche: Faschismustheorie: Konzeptionen, Kontroversen und Perspektiven, v Franz Neumann: Hanbuch Politische Theorien und Ideologien, Band 1, str.266 in nasl., leske+Budrich, Opladen, 1995

[3] Tukaj vidim pravzaprav edino podlago za izraz “levi fašizem”

[4] Prav tam. Str. 274

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012