EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

17.12.2012

dr. Matej Accetto

Sram in sla

To je nemara moja predzadnja kolumna letos in zadnja pred koncem sveta. Prva koledarska ugotovitev me sili k sklepu, da je morda še čas za eno resnejšo kolumno. Zaradi druge se sprašujem o smislu takega početja – si res želim preživeti tak pomenljiv nedeljski večer v pisanju IUS kolumne, namesto da bi …

… kaj? Kaj bi človek počel, če bi mu do konca sveta ostali le še štirje dnevi? Ko sem o tem ravnokar razmislil sam, sem se lopnil po čelu, kajti porodila se mi je odlična poslovna ideja, le da kako leto prepozno: štiri dni pred koncem sveta bi številni potrošniki razmišljali predvsem o tem, kako se na sodni dan najbolje pripraviti, en tak spodobno velik paket »pripomočkov za preživetje« po razumni ceni pa bi šel za med. (Če, seveda, do konca sveta ne bi prišlo ravno zaradi izumrtja čebel.)

Dvominutni sprehod po spletnem iskalniku je potrdil, da je ideja sijajna, le da so jo še enkrat več namesto mene morali udejanjiti drugi. Tako si denimo lahko kupite različne potrebščine za sodni dan (baje se že od 19. stoletja posebej dobro prodajajo svečana oblačila za vnebovzetje), če bi se malo bolj podvizali, bi si lahko zgradili posebno hišo, (končno!) odporno celo na invazijo zombijev, za čas po koncu sveta pa se nekoliko protislovno lahko prijavite tudi na posebno delavnico preživetvene medicine. Naslednji seminar je v Georgii in naj bi se za posebno srečne optimiste odvil konec januarja prihodnje leto. Od dejanskega konca sveta, ki se ima zgoditi ta konec tedna, pa vse do 29. januarja boste prepuščeni sami sebi – predlagam, da ne zbolite.

Morda se ob zgornjih šibkih poskusih humorja prizanesljivo hahljate, zraven pa vam te vraže vendarle ne dajo povsem mirno spati. V takem primeru vas lahko potolažim, da še zdaleč niste edini – prav presenetljivo visok odstotek ljudi je vsaj malo vraževernih: več kot polovica Američanov in kar 77 % Britancev. Na koncu smo prišli celo do tega, da tudi NASA skuša s sklicevanjem na znanosti razbliniti skrbi o koncu sveta, namesto da bi vse sile usmerila v iskanje planeta, na katerega se bomo preselili, ko bomo Zemljo res pripravili do tega, da jo bo kap. Po spletu že krožijo šale, kako da je NASA v bistvu potrdila, da bo 21. decembra pozno popoldne res prišlo do obdobja teme, in sicer zaradi zanimivega pojava, ki mu pravimo »noč«. Pojav bodo – čeprav v različni intenzivnosti in času trajanja – zaznali (skoraj) povsod na Zemlji.

Kajti, čeprav v pravu človekovih pravic pogosto govorimo o trenju med zatrjevano univerzalnostjo pravic in kulturno relativnostjo, smo si po (človeški) naravi vendarle hudo podobni. Celo v najbolj samozaverovani etnocentričnosti so si bile civilizacije na nasprotnih koncih sveta on najmočnejših željah za poudarjanje različnosti presenetljivo podobne – umetnostna zgodovina denimo poroča, kako sta srednjeveški Evropa in Kitajska zaradi oddaljenosti od domnevnega domačega popka sveta ena drugo vzajemno upodabljali kot deželi brezglavih barbarov.

Ne vsi in povsod, a marsikateri človek deli iste hibe – za ilustracijo navajam naslednja primera:

- Sram

Nedavno tega sem na neki konferenci ob postavljanju vprašanja trenutnemu predavatelju zagrešil nek droben vsebinski lapsus. Ni bil posebno dramatičen, polovica maloštevilnih udeležencev ga nemara tako ali tako ni opazila, ostali so ga benevolentno preslišali – pa mi je vseeno še po koncu konference spomin nanj nekajkrat malo zagrenil večer. Le kako bi se šele počutil, če bi se iz neke moje napake norčevali na vsakem koraku in bi naenkrat postal tarča posmeha za polovico sveta? Čeprav takega bridkega konca telefonske potegavščine tudi sam ne bi pričakoval, si v osnovi stisko one nesrečne pokojne medicinske sestre lahko predstavljam.

- Sla

Nekoč davno tega sem kot študent v Luxembourgu sodeloval na neki mednarodni simulaciji delovanja poljskega parlamenta. Po par dneh intenzivnega zasedanja se je bližal konec simulacije, za zaključek pa bi se v študentski maniri spodobilo, da bi se zgodilo kaj presenetljivo zabavnega. S starejšim fakultetnim kolegom sva tako prišla na idejo, da bi predlagala spremembo ustave, s katero bi Poljska postala kraljevina, on kralj, jaz njegov posinovljenec, za umetniški vtis pa bi ustava vsebovala še nekaj kreativnih ustavnopravnih rešitev. Za izpeljavo ideje sva morala nagovoriti le še zadostno število študentov iz različnih držav, da bi zbrala dvotretjinsko večino.

In še danes se spominjam nekega nemškega študenta (ne po imenu, ne po pojavi, še za njegovo narodnost nisem brez dvoma, le njegova sla po oblasti je trdno vtisnjena v spomin), ki je svoj glas pogojeval z zahtevo, da v tej novi Poljski sam postane minister. »Poglej,« sem dejal, »čez pet minut bo vsega skupaj konec. Za šaljivi finale lahko le še na hitro izglasujemo ustavne amandmaje, potem pa bomo morali domov – nobene vlade ne bo, tudi simulirane ne, nobenih ministrstev.« »Vseeno,« je odvrnil in smrtno resno ponovil svojo zahtevo: »Jaz hočem biti minister!« Če se prav spomnim, sva mu s kolegom nato ob zadrževanju smeha brez zadržkov obljubila vse, kar si je (z)mogel zaželeti, za dvotretjinsko večino pa sta žal kljub temu brezplodnemu komplotu na koncu zmanjkala dva glasova.

Saj ne, da bi imel glede zgoraj zapisanega v mislih aluzije na kako konkretno oblast. A si lahko predstavljam tudi take oblastnike, ki si želijo za vsako ceno biti na čelu države, pa tudi če bo – z njihovo pomočjo ali brez nje – čez štiri dni konec sveta.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012