EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

3.12.2012

dr. Matej Accetto

V iskanju svetlih zgledov in dobrih praks

Ni lahko biti pravnik. To lepo dokazuje že odgovor na naslednje vprašanje: »Kateri poklic je deležen največ šal (pa naj bodo nevoščljive ali privoščljive) na svoj račun?« Kot radi potarnajo tisti kolegi, ki niso odvetniki, je biti pravnik še posebno težko v Sloveniji. Izraz lawyer iz onih šal namreč v tujini mnogi razumejo kot odvetnik, pri nas pa ...

Če ste pravnik in še ne poznate odgovorov na naslednja vprašanja – »Kaj je dvesto pravnikov na dnu Blejskega jezera? Kaj je razlika med povoženima dihurjem in pravnikom? Zakaj so nekatera farmacevtska podjetja za laboratorijske teste namesto podgan začela uporabljati pravnike? Itd. itd. – potem živite lepo življenje med prijaznimi ljudmi, ki se jih oklepajte, kolikor je to v spodobni družbi še dovoljeno.

Vse skupaj pa se še zakomplicira zato, ker s(m)o pravniki po eni strani tako prikladna – in včasih zaslužena – tarča vseh mogočih zbadljivk, po drugi pa tudi tako logična – in včasih nerealna – tarča pričakovanj o življenju v urejeni družbi miru in blagostanja. Če bi sledili praksi ameriških demonstracij (pred leti sem bil tudi sam na demonstracijah, na katerih je množica v ritmu glasno odgovarjala na vprašanja hripavih koordinatorjev: »What do we want?« »A living wage!« »When do we want it?« »NOW!«), bi se slovenski demonstranti iz zadnjih dni v iskanju pozitivnih zahtev nemara najlažje zedinili o takem skandiranju: »Kaj hočemo?« »Pravno državo!« »Kdaj jo hočemo?«»ZDAJ!« »Kdo je kriv, da je še ni?« »...«

Saj ne, da se mi take zahteve ne zdijo smiselne, pohvalne in sploh v trenutnih razmerah docela razumljive. Ko imajo organi pregona težave s preganjanjem gospodarskega in organiziranega kriminala, nenačelni koristoljubci pa ne pri izmikanju pravilom korektnega poslovanja, ko se podpisi kopirajo (in to sprva kdo celo taji) ali izgubljajo (in to poklicani sprva ignorirajo), ko nad najvplivnejšimi nosilci oblasti visi toliko vprašanj pravne ali moralne nedopustnosti, čez katera so sposobni s tako lahkotnostjo odmahniti z roko, potem nas to nemara ne sme presenetiti. Na prvi dve vprašanji bi tudi sam sredi miroljubne množice brez zadržkov vzklikal enaka odgovora.

Brez dvoma del soodgovornosti za tovrstne probleme nosijo – nosimo – tudi pravniki. A povsem počez pripisovati krivdo zanje celotnemu stanu vendarle ne gre. Tako, kot je tudi marsikdo med demonstranti v pravno državo metaforično kdaj že zalučal kak kamen(ček) (s čimer torej ne merim na granitne kocke, ampak na bolj vsakdanje grehe), se tudi marsikdo med pravniki – sodniki, uradniki, tudi odvetniki – trudi biti del rešitve, ne problema. A kaj, ko novica o dobri sodbi ali ustrezno izpeljanih postopkih praviloma ne bo dosegla (prvih) strani časopisov, v zadnjem času pa je sploh veliko atraktivnejše nelojalne konkurence slabih novic in črnih obetov.

Morda je nekaj tovrstne pozornosti neizogibne. Pravo je blizu politiki, o obeh pa radi razmišljamo v trenutkih največjega družbenega upanja in obupa. Ob teh razmislekih sem se zopet spomnil na knjižico odločb jugoslovanskega ustavnega sodišča v letih razpada nekdanje Jugoslavije, ki jo je objavil Milovan Buzadžić, tedanji predsednik tega sodišča. Knjižica naj bi po njegovih lastnih navedbah problematiko razpada osvetlila s pravnega vidika, a se uvodna razprava začne veliko bolj lirično in prizadeto:

»'Nihče se,' pravi prof. dr. Mihajlo Džurić, 'ne sramuje in ne počuti odgovornega za to, da so se tako surovo izjalovili upi in pričakovanja celotne zaman žrtvovane generacije sanjačev in zanesenjakov.' Mračne, heterogene secesionistične sile javno proslavljajo zaradi te herostratske slave. Ugledni bojevniki teh rušilnih sil z govornic vzklikajo: 'Naloga je opravljena – Jugoslavije ni več.' Kot da je zgodovina samo – historia scandalis. Ti pigmejci ne razumejo, da je, če parafraziramo Lomonosova, človeček tudi na visokem hribu pritlikavec, gorostas pa tudi v jami velik. V zgodovino se, to je res, lahko pride na različne načine: kot rušitelj ali kot stvaritelj, kot varuh ali kot razbijač skupnosti, kot človek ali kot ničvrednež.«

Pustimo ob strani poniževalen ton besed ali razpravo o vsebini zapisanega (če vas res zanima, se tega nekoliko bolj dotaknem v knjigi Sodni federalizem Evropske unije). Tu besedilo navajam le kot primer, kako enostavno lahko človek strokovno razpravo preglasi s čustveno pritožbo, kako zlahka je za neuspehe pripisovati krivdo drugim in celotne skupnosti označiti z liričnimi žaljivkami. (Ste glasovali na plebiscitu o neodvisnosti Slovenije? Potem ste nemara tudi vi rušilna sila, pigmejec, rušitelj, razbijač skupnosti, ničvrednež.)

Resnica ni nikoli povsem črno-bela, tudi danes ne, ko opazujemo lastno pravno državo v bolniški postelji. Zato morda ni odveč, da se ob vseh negativnih podobah prava in pravnikov posvetimo tudi kaki dobri, iskanju pravih odgovorov na težavna vprašanja, iskanju svetlih zgledov (in vzornikov) ter dobrih praks. Da poskuša pravo biti tudi del rešitve, ne zgolj del problema.

(Ena taka priložnost bo že jutri, na okrogli mizi z letošnjimi izbranci na glasovanju portala IUS-INFO za izbor najvplivnejših pravnikov leta 2012. Če vas tema zanima, vabljeni, da se nam pridružite.)

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012