EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

5.11.2012

dr. Matej Accetto

Forma in vsebina predsedniških volitev

Če česa ni nikoli preveč, so to gotovo dobre politične šale ali anekdote. Saj ne, da imam sam kakšno na zalogi – jih pa pogrešam. Prav bi prišle v teh težkih časih nasploh, pa tudi predsedniške kampanje in soočenja bi lahko prav prijetno začinile. Se spomnite tiste, ko je Zver rekel o Pahorju, da ... ? Ne, jaz tudi ne.

Medtem ko se nemara marsikdo spomni, kako je Winston Churcill o Clementu Attleeju, političnemu rivalu, ki ga je nasledil na mestu ministrskega predsednika, nekoč dejal, da je »ovca v ovčji koži« (a sheep in sheep's clothing).

Morda porečete, da trenutno ni čas za humor – a ravno najbolj zoprni časi so za humor najbolj rodovitni, kot denimo priča bogat nabor političnih šal iz različnih obdobij ruske preteklosti.

Poleg tega je lahko dobro odmerjena duhovitost v pravem trenutku tudi zelo učinkovita. Ko je Ronald Reagan pri 73 letih leta 1984 kandidiral za drugi predsedniški mandat, se je po slabem nastopu na prvem soočenju kandidatov postavilo vprašanje, ali ni že prestar za tako funkcijo. Na drugem soočenju s protikandidatom, 56-letnim Walterjem Mondalom, je na neposredno vprašanje odgovoril takole: »Sam starosti ne bom poudarjal kot vprašanje v tej kampanji. Ne bom izrabil, za politične namene, mladosti in neizkušenosti mojega nasprotnika.« Reagan je na volitvah dobil 525 elektorskih glasov, od vseh zveznih držav je Mondale (poleg posebne volilne enote za prestolnice) zmagal le v rodni Minnesoti.

Na to sem pomislil ob razmisleku o prihajajočih ameriških in slovenskih predsedniških volitvah ter morebitnih vzporednicah med njimi. Zaradi poklicne deformacije me je razmislek spominjal na ono prigodo iz razvoja prava EU, ko je Sodišče EU v eni od zadev iz svoje bogate alkoholne prakse moralo presoditi, ali je Francija z različnim obdavčenjem viskija in konjaka kršila konkurenčna pravila EU, kar je vodilo v živopisno argumentacijo ene in druge strani o tem, ali so podobnosti med viskijem in konjakom pomembnejše od razlik in gre torej za »enakovrstna« izdelka na istem upoštevnem trgu, zaradi česar bi bila različna obdavčitev nedopustna. (Podrobnosti si lahko preberete v besedilu sodbe.)

Tudi med volitvami je po eni strani veliko podobnosti: na obeh bomo volili predsednika države; na obeh bo volilna udeležba verjetno dobrih 60 % volilnih upravičencev, na volitvah pa bo najverjetneje zmagal dosedanji predsednik; pri obeh je bila predvolilna kampanja zmes bolj ali manj uspelih turnej kandidatov po državi in televizijskih soočenj; pri obeh se vsebina pogosto skrije pred formo; in pri obeh je bila duhovitost nekoliko zapostavljena dobrina. Po drugi pa obstaja tudi nekaj pomembnih razlik: novoizvoljeni ameriški predsednik bo prevzel (ali najverjetneje obdržal) dejansko krmilo najmogočnejše države sveta, slovenski pa bo vsaj načeloma opravljal zgolj veliko manj operativno vlogo osrednje moralne avtoritete v eni manj opaznih članic mednarodne skupnosti; slovenske volitve bodo za volivce bolj ali manj premočrtne, pri ameriških pa se zaplete že pri organizaciji volitev po posameznih zveznih državah, pri dolgotrajnem in zamotanem postopku nominacije, pa pri posrednosti volitev s sistemom elektorjev, ki ne odraža vedno splošnega volilnega izida.

Eden od tovrstnih primerov razhajanja med večino oddanih glasov in elektorskim uspehom so bile tudi ameriške volitve leta 2000, ki sem jih sam doživel med časom svojega študija v ZDA in ob katerih sem ugotovil, da pomen posameznikovega glasu ni nujno odvisen od velikosti volilnega telesa. Medtem ko so celotne ZDA med drugim zadrževale dih ob pričakovanju glasovnic floridskih odsotnih volivcev, oddanih po pošti, je Slovenija rezultat svojih državnozborskih volitev brez pomišljanja uradno razglasila »takoj« oziroma povsem brezobzirno v času, ko je bila glasovnica, ki jo je po pošti vestno oddal nek podiplomski študent na tujem, nekje nad Atlantikom še vedno na svoji poti v domovino. Kot tudi, da velik nabor potencialnih kandidatov ne pomeni tudi jamstva najboljših dejanskih kandidatov: medtem ko sem oktobra 2000 dokaj očaran prebiral biografske zapise o ravno preminulem kanadskem politiku Pierru Trudeauju, sta se na ameriških volitvah za predsedniško mesto potegovala neprepričljivi Bush in leseni Gore – navidezna odsotnost vsebine proti vidni odsotnosti forme.

V najboljšem primeru si želimo kombinacijo obojega. Tudi to sem vsaj do neke mere doživel ob volitvah leta 2000 oziroma takoj po njih – ko je januarja 2001 na svoji poslovilni turneji Boston obiskal odhajajoči predsednik Clinton. Če se malo pregrešim zoper ducat let mlajšega soimenjaka – takole sem tedaj (z nekaj drobnimi redakcijskimi posegi) zapisal v nekem dnevniškem potopisu:

V januarju se je Clinton podal na še zadnji obhod krajev, kjer so ga imeli radi, in tako se ni mogel izogniti Bostonu in njegovemu osmemu kongresnemu okrožju. Osmo kongresno okrožje ga je namreč imelo najbolj rado v vsej Ameriki in mu je na drugih volitvah leta 1996 tako naklonilo kar 55 odstotkov glasov več od Dola (nekako tako, kot da bi Clinton dobil 77,5 odstotkov glasov, Dole pa 22,5 - če seveda odmislimo prebranke ostalih kandidatov). Kar bombastično.

Clinton je tako imel govor na Northeastern University, kamor sva se odpravila z mojim indijskim kolegom Devashishom. Imela sva SPECIAL RESERVE TICKETS (karte s posebno rezervacijo) in sva se počutila blazno pomembna, ker so imeli drugi gotovo samo karte z navadno rezervacijo ali pa celo karte brez kakršnekoli rezervacije; vse dokler nisva prišla do same hokejske dvorane – tam se je izkazalo, da je imelo karte s posebno rezervacijo še približno sedemsto petintrideset tisoč osemsto triinsedemdeset celih petnajst drugih ljudi, ki so se na videz počutili prav enako pomembne. V bistvu še bolj, ker so povečini prišli v oblekah s kravatami in najlepšimi čevlji. Mene je Devashish pobral pol ure prej na ulici in sva šla malodane v pižamah.

Kakorkoli že, vrsta tistih s posebnimi rezervacijami je bila dolga petnajst kilometrov, pet minut sva hodila od začetka do konca, Devashish si je moral vmes na novo zavezati vezalke in je hotel približno desetkrat obupati in oditi domov, ampak sem ga pregovoril, da sva vztrajala. Nenazadnje predsednika ZDA ne vidiš vsak dan. Ko sva prišla do konca vrste in se postavila na njen rep, se je pojavil eden od organizatorjev in vprašal, ali ima kdo slučajno karto s posebno rezervacijo. Ja, se nas je zadrlo ene par novoprišlekov. Super, je odvrnil, ostanite tukaj.

Notri smo prišli v dobre pol ure. Dev je vriskal in rekel, da se v Indiji taka vrsta ne bi zrihtala v štirih dneh. Jaz sem podvomil, ali nas je v Sloveniji sploh dovolj za tako dolgo vrsto. V vsakem primeru sva bila navdušena nad hitrostjo, s katero so nas spuščali skozi detektor za kovine: očitno je z zadnjimi dnevi predsednikovanja Clintonu padel tudi rating priljubljenosti v vrstah nepridipravov in temu ustrezno pozornost varnostnikov.

Kljub temu nas je predsednik pustil kar dolgo čakati, preden se je končno pojavil. Po protokolu je najprej spregovoril predsednik univerze in najavil župana Bostona. Po kratkem govoru je slednji najavil kongresnika iz osmega kongresnega okrožja. Ta je po kratkem govoru najavil senatorja Kennedyja. Ta je po kratkem govoru končno najavil Clintona. Množica je ponorela. Clinton je seveda začel govor s tem, da je povedal par kratkih besed o vsakem izmed njegovih predhodnikov, nato pa veliko govoril predvsem o uspehih zadnjih osmih let. Je kar dolgo trajalo in če ne bi vseh številk našteval Clinton, bi verjetno polovica gledalcev zaspala. Tako pa smo kar zbrano poslušali in lovili sem ter tja navržen humorni dovtip. Mimogrede, ste vedeli, da naj bi stopnja nezaposlenosti v Bostonu padla s 6,9 % na 1,9 %? Ena-celih-devet. Pa še ta slaba dva odstotka verjetno predstavljata študente pavzerje, ki trenutno nimajo statusa...

Wonderland. Dajte mi državo z dvoodstotno nezaposlenostjo in rad bom njen predsednik.

In kljub vsemu temu gospodarskemu uspehu Clintonove administracije njegovemu podpredsedniku Goru na volitvah ni uspelo. Manjkalo mu je sproščenosti, manjkal mu je kak dobro plasiran humorni dovtip. Nekaj malega duhovitosti, pa bi svet danes morda izgledal drugače.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012