EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

19.10.2020

dr. Marko Novak

Burni časi za človekove pravice

Živimo v burnih časih. Borba s pandemijo covid-19 je prinesla izredno družbeno situacijo, takšne izjemne okoliščine pa ustvarjajo tudi pravo »ustavno dramo« glede omejevanja nekaterih temeljnih človekovih pravic. Po Ackermanovem vzoru bi lahko rekli, da gre za t. i. ustavne dogodke (constitutional moments). Vendar ne v smislu političnih ali revolucionarnih prevratov, ob čemer je omenjeni ameriški profesor v luči prelomnih dogodkov v vzhodni in srednji Evropi ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih skoval ta izraz. Zdaj gre za drugačno življenjsko, družbeno – in posledično tudi pravno – dramatiko, ki jo je spisal uničujoči virus.

V imenu pravice do življenja in zdravja se močno posega v najrazličnejše človekove pravice. V svobodo gibanja je posegla že spomladanska omejitev gibanja na občine, potem se je omejevalo zapuščanje in vstopanje v državo, zdaj je tu še omejitev svobode gibanja po regijah. Pa to še ni vse: če se bo epidemija še širila, sta možni še tudi policijska ura in celo prepoved zapuščanja lastnih domov, razen v nujnih primerih in le za kratek čas (beri: nekakšen hišni pripor). To prakso že zdaj poznamo iz nekaterih razvitih držav Evrope, t. i. starih demokracij. Si mislite – policijska ura v demokratični Evropi!?!

Da ne govorimo o posegih v pravico do zbiranja, dela, svobodo podjetništva, izobraževanja itd. Zavoljo nevarnega širjenja okužb prek zasebnih druženj se napovedujejo še posegi v zasebnost s kontrolnimi (inšpekcijskimi ali policijskimi) vstopi v zasebna stanovanja kot poseg v ustavno nedotakljivost stanovanja. Po vsej verjetnosti pa bo prineslo še poseg v nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete ter pravico do zdravstvenega varstva prek prisilnega zdravljenja itd. … V času epidemije črnih koz v bivši Jugoslaviji v sedemdesetih je menda Tito brez obotavljanj postavil ljudi v vrsto po vsej Jugoslaviji in jih precepil. Ne vem, če se je pri tem kdo spraševal o kakšnih stranskih učinkih. To je seveda učinkovit avtoritaren način boja z neko epidemijo, verjetno pa je možno postopati tudi bolj »kulturno«?

Vsi ti posegi se izvajajo v imenu najvišjih človekovih vrednot in pravic: življenje in zdravje. Predvsem pravica do življenja se zdi prva na piedestalu človekovih pravic. In prav gotovo si to mesto zasluži – razen ko je življenje tako zelo neznosno, da pomeni svoboda upor temu (v smislu Heglovega upora sužnja proti svojemu gospodarju, ki je edina pot iz suženjstva, a pri tem je treba tvegati smrt). Seveda v našem primeru pandemije ne gre za tako situacijo!

Posegi se zdijo vsaj večinoma sorazmerni glede na naraščanje okužb in obremenjevanje zdravstva. Toda ključno vprašanje tega prispevka je, kako daleč gre lahko omejevanje človekovih pravic v imenu drugih človekovih pravic, ne da bi bilo razglašeno izredno stanje? Ali ni svoboda gibanja tedaj, ko niti ne smeš več zapustiti svojega stanovanja, že skoraj popolnoma izvotljena in tako razveljavljena (saj za njeno dokončno izničenje preostane le še aretacija in pravi zapor), pa sploh ni bilo razglašeno izredno stanje, le v okviru katerega bi jo lahko formalnopravno suspendirali?

Izrednega stanja si ne želim in upam, da ga ne bomo (nikoli) dočakali. Zanima me le, kako daleč gre lahko omejevanje posamezne človekove pravice v primeru najslabšega scenarija, ko pa še ni razglašeno izredno stanje. Sicer pa lahko ugotovimo, da je vendarle že zdaj prisotno nekakšno dejansko (de facto) izredno stanje. Sicer se ne sprejemajo uredbe (z zakonsko močjo), kar je po 16. členu Ustave RS predpisano za izredno stanje, če bi se parlament ne mogel sestati (denimo zavoljo obolelih ali okuženih poslancev). Se pa zdaj sprejemajo nekakšni odloki »z zakonsko močjo«. Kajti Zakon o nalezljivih boleznih pooblašča ministra oziroma izvršno oblast, da sprejema odloke, s katerimi odreja ukrepe za zajezitev epidemije, ki seveda korenito posegajo v pravice in ustvarjajo dolžnosti za državno prebivalstvo. Po Ustavi RS je sicer le zakon tisti, ki ureja pravice in dolžnosti, ne pa podzakonski akti. V tem primeru je zakonodajalec prenesel pooblastilo na izvršno oblast, ki je v krizni situaciji bolj operativna od parlamenta. V našem pravnem redu sicer delegirane zakonodaje formalno ne poznamo, a odloki za boj proti epidemiji so gotovo nekakšen dejanski primer teh in se zdijo smiselni.

Takšni »ustavni časi« so kot nalašč za premislek o določenih temeljnih pravicah ter razmerji med njimi. Hkrati to pomeni številne strokovne izzive ne le za organe omejevanja državne oblasti (npr. sodišča na čelu z Ustavnim sodiščem, Varuha človekovih pravic, Informacijsko pooblaščenko), temveč tudi za pravne akademike, praktike in študente, družbeno angažirane intelektualce ter vse razmišljujoče. Ob tem se je hkrati treba zavedati, da na račun hitrosti odrejanja ukrepov, ti včasih niso v popolnosti usklajeni ali povsem smiselni. Pri tem pa lahko ugotovimo, da Vlada konstruktivno vlada, le če v duhu sorazmernega omejevanja pravic napako prizna in ukrep potem tudi smiselno prilagodi.     

Dokler so ukrepi sorazmerni (zanimivo še celo v primeru začasne razveljavitve in omejitve pravice v izrednem stanju po 16. členu Ustave RS je moč večino človekovih pravic omejiti, a le »v obsegu, ki ga tako stanje zahteva«), jim bodo (ustavna) sodišča sledila. Tu in tam je bil po svetu tudi kakšen ukrep razveljavljen oziroma je bila ugotovljena neustavnost. Na primer v eni od zveznih držav ZDA je tamkajšnje vrhovno sodišče ugotovilo neustavnost ukrepa, ki je prepovedoval udeležbo na drive-in maši zaradi prekomernega posega v svobodo veroizpovedi. Problem je bil v tem, da je bilo kljub omejitvi gibanja v tej zvezni državi moč zapeljati v drive-in restavracijo po hrano, pri čemer je gost seveda odprl okno, da je hrano prevzel. Na drugi strani pa je bila prepovedna udeležba na drive-in maši, četudi bi jo vernik poslušal prek radia v avtomobilu ob zaprtem oknu.    

Kljub temu, da se odrejeni ukrepi zaenkrat zdijo bolj ali manj sorazmerni, se zdi zelo verjetno, da bodo nekatere težke odločitve šele prišle. To pa pomeni, da ob nezadovoljnih ljudeh tudi našemu Ustavnemu sodišču ne bo zmanjkalo dela. Bi pa bilo primerno, da so njegove odločitve glede izpodbijanih ukrepov nekoliko hitrejše, tako rekoč absolutna prioriteta, saj si vladni ukrepi sledijo in se spreminjajo kot po tekočem traku. In kot je nekoč Ustavno sodišče samo zapisalo: justice delayed in justice denied! Argument ex ante, ki upravičuje smiselnost ukrepov ob njihovi odreditvi, pa sčasoma, ob prepogosti uporabi lahko izgubi svoj naboj.

dr. Marko Novak
mnovak153@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Marko Novak
Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze
mnovak153@gmail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012