EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

13.3.2020

dr. Jernej Letnar Černič

Javno zdravje v času koronavirusa

Javno zdravje je predpogoj za delovanje in preživetje katerekoli človeške družbe. Zaradi nepravočasnih in neskrbnih odločitev izvršilne oblasti ob izbruhu koronavirusa, se slovenska družba v tem trenutku sooča z izjemnimi izzivi, kako zajeziti njihove širjenje. Ali lahko in kako naj država s pomočjo upravnega prava učinkovito zavaruje javno zdravje?

Nekatere projekcije britanskih strokovnjakov za Združeno kraljestvo predvidevajo, da bo virus vrh dosegel čez deset do štirinajst tednov. Po najslabšem scenariju naj bi se okužilo 80 odstotkov prebivalstva, pri čemer naj bi bila smrtna stopnja enoodstotna, kar je tam okrog 500.000 smrti. Za Slovenijo to lahko v najslabšem primeru pomeni do cca. 16.000 mrtvih. Države se v času izbruha nalezljivih bolezni soočajo z izjemni izzivi, pri čemer skupna dobrobit narekuje varstvo zdravja prebivalstva tudi na račun nekaterih civilizacijskih pravic. V zadnjih mesecih in tednih so različne države uvedle karanteno oziroma vsaj osamitev obolelih za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni. Upravno pravo na področju javnega zdravja in preprečevanja nalezljivih bolezni državi omogoča vzpostavitev osamitve in karantene, če tako terja javni interes oziroma varstvo življenj ljudi.

V slovenskem upravnem pravu Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) določa osamitev in karanteno kot možna ukrepa za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni (10. člen, 5. točka). Zakon v prvem odstavku 19. člena suhoparno določa, da je »Karantena … ukrep, s katerim se omeji svobodno gibanje in določi obvezne zdravstvene preglede zdravim osebam, ki so bile ali za katere se sumi, da so bile v stiku z nekom, ki je zbolel za kugo ali virusno hemoragično mrzlico (Ebola, Lassa, Marburg) v času njegove kužnosti.« Določba je odprte narave, saj se lahko uporabi v primeru vsake kužne bolezni. Drugi odstavek istega člena določa, da »Karanteno odredi minister, pristojen za zdravje na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije«, pri čemer tretji odstavek sporoča, da »Zoper odločbo o odreditvi karantene ni pritožbe.« Karantena ni torej ne le omejitev svobode gibanja, temveč tudi omejitev pravice do svobode.

Totalitarne kitajske oblasti so svoje napake ob izbruhe virusa reševale oziroma rešujejo tako, da so zaprle celotne stanovanjske bloke oziroma celo soseske, pri čemer so prebivalcem dovolili izhod le vsakih nekaj dni. Po drugi strani so se italijanske oblasti odločile za drugačen pristop. Ali je uvedba karantene po kitajskem modelu možna, če se razmere v Sloveniji izjemno zaostrijo? Države lahko v času globalne pandemije omejijo uresničevanje človekovih pravic, pri čemer pa ne smejo poseči v absolutne pravice, kot so denimo prepoved mučenja oziroma pravica do življenja. Karantena zagotovo grobo posega v svobodo gibanja kot tudi  v pravico do zasebnosti, vendar je lahko v izjemnih razmerah upravičena. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 1. odstavka 5. člena določa, da »… Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom: ... pripor oseb, da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni, ali duševno bolnih oseb, alkoholikov, narkomanov in potepuhov, brezdomcev«. Besedilo slednje določbe sicer podaja podlago za omejitev pravice do svobode, a nezadostno in premalo natančno. Normativno ureditev, in še posebej Zakon o nalezljivih boleznih je spričo globalne pandemije potrebno reformirati, da bo omogočala hitrejše in učinkovitejše preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni. Soglašamo s predlogi, ki jih je v luči Mednarodnega zdravstvenega pravilnika Svetovne zdravstvene organizacije podal Andraž Zidar v zaključku svojega prispevka Živeti, preživeti v času koronavirusa v zadnji številki Pravne prakse št. 10/2020, za vzpostavitev jasne normativne podlage in nadzora v boju zoper nalezljive bolezni ter izobraževanje zdravstvenih delavcev.

Reforma normativne ureditve je nujno potrebna tudi zato, ker se nahajamo na neodkritem in neznanem teritoriju.  Tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice o osamitvi oziroma karanteni ni bogata. Evropsko sodišče je denimo v redki zadevi Enhorn proti Švedski (št. 56529/00, 25. januar 2005) glede prisilne hospitalizacije bolnika z virusom zapisalo, da so švedske oblasti zaradi skoraj eno in poletnega trajanja pridržanja bolnika čezmerno posegle v bolnikovo pravico do svobode (55. odstavek sodbe). Karantena torej ni absolutni ukrep, temveč ukrep začasne narave, pri čemer je njeno trajanje podvrženo testu sorazmernosti. A tudi to zadevo, ki je vključevala le enega bolnika, težko enačimo z današnjo izjemno situacijo. Ali so torej upravičeni še bolj invazivni kitajski ukrepi zapiranja celotnih sosesk? Takšni ukrepi so lahko stvarno upravičeni v najbolj izjemnih situacijah, ko je ogroženo življenje dobršnega dela prebivalstva in naroda, pri čemer tako drastične ukrepe narekuje varstvo javnega zdravja.

Vsi lahko samo upamo, da pandemija ne bo v naslednjih tednih slovensko državo prisilila, da sprejme najbolj invazivne in drastične ukrepe, da bi zavarovala zdravje in preživetje svojih ljudi. Varovanje življenja ljudi zato včasih terja tudi poseg v svobodo gibanja in zasebnosti. Državne oblasti morajo v času osamitve in karantene varovati človekovo dostojanstvo bolnikov in jih omogočiti, da uresničujejo njihove preostale človekove pravice in temeljne svoboščine. Istočasno mora demokratična in pravna država uresničevati vladavino prava z zagotavljanjem učinkovitega in poštenega sojenja. Slovenska država mora zato učinkovito zavarovati javno zdravje zoper širjenje virusa in hkrati učinkovito zavarovati človekovo dostojanstvo v slovenski družbi.

Izjemne trenutne javnozdravstvene razmere terjajo izjemne ukrepe tudi na račun omejitev družabnih stikov kot tudi pravice do svobode. Prepovedati je treba vsa javna zbiranja ljudi, ne le tista večja do sto udeležencev. A katerikoli upravnopravni ukrepi ne bodo zadostni, dokler se posamezniki sami ne bomo zavedali nevarnosti koronavirusa in bomo še naprej hodili na jogo, fitnes, nogometno rekreacijo, smučanje in podobno. Življenje v času koronavirusa terja tudi odrekanje celotnega prebivalstva v skupno dobrobit, da se bo morda čez nekaj mesecev znova lahko povrnilo javno zdravje in običajni življenjski  ritem.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012