EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

28.2.2020

dr. Jernej Letnar Černič

Slovenci po svetu in njihove pravice

Po svetu živijo različne generacije Slovencev brez državljanstva. Nekateri govorijo slovensko, drugi ne. Večino jih s slovensko državo in domovino njihovih prednikov povezuje slovensko srce. Slovenci po svetu, večina brez slovenskega državljanstva, s prostovoljnim delom v različnih društvih bolj kot marsikdo doma kažejo pripadnost in zavezanost domovini, narodu in slovenski državi. A država vse prepogosto zanemarja njihov prispevek k nastanku in pluralnem delovanju slovenske družbe in države ter jih pogosto obravnava kot tujce.

Obveznosti skrbeti za Slovence po svetu in z njimi sodelovati ni le moralna oziroma etična obveznost slovenske države, temveč jo zavezana  neposredno na podlagi temeljnega dokumenta slovenske države. Ustava RS v drugem odstavku 5. člena določa, da »Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Vrsto in obseg teh pravic in ugodnosti določa zakon.« Določba ustvarja pozitivno državno obveznost prizadevanja, da skrbi za Slovence, kjerkoli že se nahajajo. Navsezadnje aktivna skrb slovenske države za Slovence po svetu izhaja tudi iz vrednote človekovega dostojanstva.

Na podlagi ustavne odločbe je Državni zbor leta 2016 sprejel Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (ZORSSZNM). Zakon v 3. členu razlikuje tri statuse oseb in sicer osebe »z državljanstvom RS«; »s statusom Slovenca brez državljanstva RS;«, in »brez državljanstva RS in brez statusa«. Zakon v 5. členu jasno sporoča, da so »Slovenci v zamejstvu in po svetu … enakovreden del enotnega slovenskega naroda« (1. odstavek 5. člena) in da je »Republika Slovenija … matična domovina vseh Slovencev zunaj njenih meja in tudi država zaščitnica avtohtonih slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah« (2. odstavek 5. člena). Zakon v 6. poglavju določa »Status Slovenca brez državljanstva RS«, ki osebam s statusom omogoča nekatere ugodnosti med katerimi so morda najbolj privlačne: »pravica do enakopravnega nastopa na natečajih za znanstvene projekte, financirane z javnimi sredstvi, kot kandidat za nosilca projekta ali kot kandidat za sodelavca v projektu«; in »pravica do pridobitve lastninske pravice na nepremičninah pod enakimi pogoji, ki veljajo za državljane RS«. Status posameznikom omogoča le nekatere dodatne ugodnosti, ki za tujce izhajajo iz Zakona o tujcih (ZTuj-2), zato ni najbolj privlačen. Pravna narava statusa je morda neobičajna, a slovenska država vendarle osebam s slovenskim poreklom, ki so dejavne v slovenskih kulturnih društvih, vsaj teoretično omogoča prednostno obravnavo na različnih področjih.

A slovenska država od uveljavitve zakona ni podelila niti enega pravnega statusa Slovencev brez državljanstva. Predanost in trud Slovencev po svetu za slovensko stvar zato terja razmislek ali je status primeren ali ga gre nadomestiti s ustreznejšim statusom? Ali je primerneje reformirati Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) in Slovencem po svetu omogočiti lažjo pot do slovenskega državljanstva? Odgovor je mogoče najti nekje v sredini, saj bi bil status Slovencev brez državljanstva z dodatnimi pravicami bolj privlačen za tiste dejavne Slovence po svetu, ki iz različnih razlogov ne morejo ali ne želijo pridobiti slovenskega državljanstva. V nasprotnem primeru ga je primerneje odpraviti in v tem delu reformirati ZORSSZNM tako, da bo bolje varoval pravice Slovencev po svetu. Po drugi strani je mogoče olajšati pot za pridobitev slovenskega državljanstva za Slovence po svetu. A lažjo pot lahko izkoristijo tudi tisti, ki jim je malo mar za slovensko državo in si želijo samo njen potni list za vstop v Evropsko unijo.

Zakon v 7. poglavju podaja tudi podlago za repatriacijo. Opredeljuje jo kot »… priseljevanje Slovencev v domovino, ki ga organizira in financira RS.« (1. odstavek 71. člena). Repatriacija ni neomejena. Zakonska ureditev določa, da so do repatriacije upravičeni Slovenci po svetu, ki živijo v državah, ki se »… nahajajo v hudi gospodarski in politični krizi«, pri čemer pogojuje, da so tam »… Slovenci izpostavljani različnim pritiskom …« (1. odstavek 72. člena). Do repatriacije so upravičeni tudi »Slovenci, ki lahko doprinesejo k razvoju ter uveljavitvi RS« (Prav tam). Institut repatriacije ni določno urejen, saj po eni strani ustvarja pravico do pribežališča v Sloveniji za posameznike s slovenskimi koreninami nekako po zgledu begunskega prava. Po drugi strani pa omogoča repatriacijo Slovencev po svetu na podlagi njihovih izjemnih dosežkov nekako po modelu izredne naturalizacije po Zakonu o državljanstvu.  Zato je potrebno institut repatriacije reformirati tako, da bi bili zanj upravičeni vsi tisti Slovenci brez državljanstva, ki se znajdejo v težki objektivni oziroma subjektivni situaciji.

Ko posameznik pridobi status Slovenca brez državljanstva, lahko uživa podobne pravice kot izhajajo iz Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), kot gredo osebi, ki ji je podeljen status begunca. Status lahko uživajo le 15 mesecev, pri čemer ni jasno zakaj le tako kratko obdobje, ko pa denimo ZMZ-1 posameznikom s statusom begunca v 1. in 2. odstavku 97. člena omogoča koriščenje pravice do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu do 18 mesecev bivanja v državi. Njihov status bi bilo potrebno zato izenačiti z vsemi pravicami, ki izhajajo iz statusa begunca. Institut repatriacije je bil do sedaj uporabljen le v nekaj primerih, nazadnje zaradi hude gospodarske in politične krize v Venezueli. V strokovni javnosti pa se ustvarja vtis, da institucije izvršilne oblasti niso ponotranjile smisla tega instituta, ki so ga očetje ustave vanjo zapisali v pomoč Slovencem po svetu, saj so se zavedali njihove odločilne vloge pri nastanku in delovanju slovenske države. Slednje se kaže tudi v težavah, s katerimi se na Uradu za Slovence po svetu soočajo pri iskanju dostojnih začasnih bivališč za prišleke. Prišleki tako le sanjajo o »domu za priseljevanje«, ki ga predvideva 79. člen ZORSSZNM.

Državne obveznosti pomagati in vzdrževati stiske s Slovenci po svetu neposredno izhajajo iz slovenskega ustavnega reda. A te ustavne obveznosti še niso bile v celoti ponotranjenje in prenesene v prakso. Osebe s slovenskim poreklom, dejavne v slovenskih organizacijah, ki se kjerkoli v svetu znajdejo v stiski, si zaslužijo pomoč slovenske države. Zdi se, da trenutna ureditev statusa Slovencev brez državljanstva in repatriacije ni dorečena, saj terja celovito reformo, da bo lahko učinkovito zavarovala pravice Slovencev po svetu. Izjemna vloga Slovencev po svetu pri nastanku slovenske države in pri ohranjanju pluralne družbe zagotovo terja, da jim slovenska država priskoči na pomoč, ko se sami znajdejo v stiski. Največje bogastvo slovenskega naroda in države so njegovi ljudje, zato jih je treba varovati, kjerkoli na svetu že živijo in delujejo za slovensko stvar. Slovenci po svetu niso nebodigatreba in jih mora slovenska država zato ustrezno obravnavati in jim tudi pomagati.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012