EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

3.5.2017

mag. Martin Jančar

Na pravi strani zgodovine?

Včasih so bili prazniki preprostejši, vsaj ti, ki so pravkar minili. Nanje mi je ostal spomin, da je bilo zjutraj iz kuhinje po radiu slišati koračnice, borbene pesmi, spominske oddaje in govore. Po tem sem praznične dni prepoznaval še pozneje in na neki način to pogrešam, kot še marsikaj iz časov mladosti. Verjetno nisem edini, ki z zadnjo svetovno vojno osebno nisem imel opravka, a sem imel pri vsem vsaj občutek, da smo bili kot narod »na pravi strani zgodovine«, to je na tisti, ki je porazila nacizem in fašizem in iskala pot v boljše življenje. 

Zato vsaj praznikov, kot sta 27. april in 9. maj, nihče ni resno postavljal pod vprašaj. Še manj pa 1. maj, prikupen praznik s kresovi in pikniki. Ti idilični prizori iz moje mladosti so pač kot še mnogo tega minili, malo zaradi tega, ker se je spremenila družba, precej bolj pa zaradi tega, ker smo se z njo spreminjali tudi jaz sam in ljudje okoli mene. Danes so ti prazniki, kot jih je označila novinarka, moja znanka na družabnem omrežju, dnevi za popoldanske zgodovinarje – z interpretacijami, ki segajo od skrajno primitivnih in poenostavljenih do skrajno kompleksnih in seveda vedno prisotnih teorij zarote. Kot sem videl in bral letos, se temu ni mogel izogniti niti 1. maj, pa čeprav z družbenopolitično ureditvijo naše rajnke države nima kaj dosti opraviti. Občutek, da smo bili na pravi strani zgodovine, se počasi razblinja v nekakšno brezoblično gmoto in relativnost, tako značilno za sodobno družbo. V sinovih učbenikih vidim, da njegovi generaciji od njega ne bo ostalo kaj dosti.

Sprašujem se tudi, ali smo v današnji mednarodni situaciji na pravi strani. Mogoče me je k temu spraševanju napeljal prav uvid v razmišljanje predvojnih in medvojnih generacij, ki je po osamosvojitvi relativiziral podobo, kakršna se je naši generaciji izoblikovala na podlagi črno-bele slike naše zgodovine. Ta slika je bila preprosta, skorajda digitalna – če si bil slab, si bil za Nemce, če si bil dober, pa za partizane. Nobenih odtenkov, ne sive ne drugih barv. Ko smo se začeli več pogovarjati o dilemah generacij, ki so bile v drugi vojni neposredno udeležene, pa so stopile v ospredje prav različnosti perspektiv in predstav. Pošteno povedano, k moji skepsi so občutno prispevale lastne izkušnji ob osamosvojitveni zgodbi, ki je obetala bistveno več, kot se je potem uresničilo. In tisti, ki smo v njej sodelovali, si na občasnih srečanjih danes pogosto postavljamo pod vprašaj stvari, o katerih takrat nismo dvomili.

Zato z nelagodjem spremljam dogajanje na Bližnjem in Daljnem vzhodu, predvsem delovanje Združenih držav Amerike, ki so ne samo naša zaveznica, temveč – če si to hočemo priznati ali ne – kreirajo našo, slovensko globalno politiko in nas postavljajo na določeno stran. Kot država smo članica zveze NATO, o tem, kdo ima v njej glavno besedo, pa najbrž ni dvomov. Kaj dosti manevrskega prostora za nas ni.

Vse skupaj ima seveda tudi mednarodnopravno razsežnost, ki se veže predvsem na uporabo sile, in tukaj se z zadnjimi dogodki gibljemo na robu dopustnega, če že nismo stopili onkraj. Vsaj glede utemeljenosti zadnjega ameriškega napada na Sirijo nimam dobrega občutka. Za posege tretjih držav na sirsko ozemlje v boju proti Islamski državi intimno nekako še poskušam najti utemeljitve, za neposredne napade na uradne oborožene sile druge države brez ustreznih odločitev Združenih narodov pa nimam pravega razumevanja. Vse preveč me spominjajo na neštetokrat slišan stavek iz mladosti, da so »6. aprila sile Osi brez vojne napovedi napadle Jugoslavijo«, in predavanja mednarodnega javnega prava, pri katerih sem poslušal o kogentnem pravilu o prepovedi uporabe sile. Kljub vsem pomanjkljivostim pri odločanju Organizacije združenih narodov še vedno ne vidim boljšega foruma za morebitne oborožene posege na teritorije drugih držav.

Danes so napake, ki so omogočile podporo javnosti za vse posege ZDA in drugih članic zveze NATO na teritorije drugih suverenih držav (od incidenta v zalivu Tonkin do iraškega orožja za množično uničevanje), že dodobra predelane. Pogosto se pokaže, da pravih razlogov za takšne posege ni bilo. Po njihovem koncu se o tem seveda nihče prav dosti ne sprašuje – niti se noče spraševati –, ker smo takrat vsi, ki smo jih podpirali, v istem loncu. In to ni nič novega – primerjav raje ne bi našteval, ker jih dandanes nihče noče slišati. Ampak toliko le moramo biti pošteni do sebe, da se moramo zavedati, da kot člani zveze NATO z molkom privolimo tudi v aktivnosti sočlanov. In ne nazadnje, naša država bo prej ali slej poklicana, da pri njih tudi sodeluje, kot sodelujemo že v Afganistanu, Iraku in še kje.

Navdaja me nelagoden občutek, da smo pred prelomnimi dogodki. Vem, da za posameznika to niti ni zelo pomembno, saj je zanj vedno v ospredju lastno preživetje in preživetje njegovih otrok, a vseeno upam, da smo na pravi strani zgodovine. 

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012