EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

10.8.2016

mag. Martin Jančar

O (zasebni) lastnini in njeni utemeljenosti

Ni mogoče zanikati, da se v zadnjih nekaj letih spet pojavljajo vprašanja, ki zadevajo podlage človekovih pravic. Bolje povedano, odpirajo se dileme, katerih rešitev pravzaprav je bila mednarodna kodifikacija človekovih pravic, v Evropi še posebej izrazito z Evropsko konvencijo in mednarodnim sodiščem.

Že pred časom sem napisal, da bi v številnih evropskih državah med prebivalstvom po moji oceni verjetno dosegli konsenz o uvedbi smrtne kazni – ali pa vsaj zadostno večino, ki bi lahko prinesla take spremembe. Bolj ko se krepi strah pred terorizmom in podobnimi deviacijami, plodnejša so tla za takšne ideje. Kot lahko vidimo v Turčiji, je takrat potreben samo še kakšen politični pretres in takšne ideje spet dobijo legitimnost.

Podobne dileme odpirajo tudi problemi, povezani z drugo pravico, ki je jedro zahodne vrednostne strukture, in sicer pravico do zasebne lastnine. Čeprav je za nas po spremembi politične ureditve vsaj na deklarativni ravni zasebna lastnina razmeroma nesporna kategorija, pa v ozadju zaznamo vprašanja, ki se nanašajo na njeno bistvo. Res, da je v slovenski ustavi pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) zaradi ustavne definicije lastnine (67. člen Ustave RS) moderno zasnovana, a vendarle – razvoj, ki ga po vsem svetu doživljamo v zadnjem času, presega tudi takšno zasnovo.

Razlog za to je na eni strani vse bolj očitna in ekscesna distribucija svetovnega bogastva, katere utemeljenost se že izmika racionalnosti, na drugi strani pa skrb in strah pred posledicami podivjanosti prav tiste lastnosti lastnine, ki jo zaradi ekonomizma postavljamo v ospredje. Ekonomija upravičuje zasebno lastnino zato, ker je, kot pravi Margaret Jane Radin v knjigi Reinterpretacija lastnine (Reinterpreting property), nujna, da ustvari podlago za produktivno aktivnost zaradi internalizacije njenih prednosti. Po domače povedano, ker lastniki ugotovijo, da iz (zasebne) lastnine izvirajo koristi, jih to spodbudi k produkciji, kar potem koristi tudi skupnosti (družbi) kot celoti. Še preprosteje povedano, z mantro, ki jo slišimo vsak dan: zasebna lastnina je boljša, ker lastniki hočejo še več in jo zaradi tega bolje upravljajo. Vendar to pomeni predvsem bolje zase, kar pa ni nujno bolje tudi za druge oziroma za vse nas.

Dejstvo je, da so ekscesi zasebne lastnine že povzročili spremembe, ki so usmerjene zoper njo oziroma vsaj v njeno omejevanje. Pravica do pitne vode je tako tudi nezaupnica, izrečena zasebni lastnini vodnih virov, ker se je ta ponekod (na primer Nestle) že izkazala za, milo rečeno, neustrezno. Podobna dogajanja lahko vidimo tudi na drugih področjih, res pa so najintenzivnejša pri vprašanju naravnih virov in njihovega izkoriščanja.

O tem, ali je to prava pot in ali je sploh mogoče najti alternativo, se ne nameravam izrekati. Vprašanje utemeljenosti lastnine nasploh, zasebne lastnine pa še posebej, me je sicer vedno privlačilo. Tako sem že pred nekaj desetletji vneto planil po knjigi Svojina (Lastnina) Andrije Gamsa, da bi dobil nekaj odgovorov, a me je vznesenost (pre)hitro minila, knjiga pa je nato (kot še precej drugih) odšla iz moje knjižnice neznano kam … Naslednja, ki me je spet spomnila, da izvor lastnine pravnoteoretsko in filozofsko nikakor ni nekaj preprostega, je bila knjiga Kratka zgodovina zahodne pravne teorije (A short history of Western legal theory) Johna Mauricea Kellyja. Delo je najbolj simpatičen pregled zahodne pravnoteoretske misli, kar jih poznam. Kelly popisuje njeno zgodovino v ključnih obdobjih (Grčija, Rim, zgodnji in pozni srednji vek, renesansa in reformacija ter 17., 18., 19., zgodnje in pozno 20. stoletje) in ena izmed kategorij, ki jo po teh obdobjih obravnava, je tudi teorija lastnine.

Če bi res na kratko povzel čas do 17. stoletja, ko je John Locke pravico do zasebne lastnine bolj ali manj dokončno uvrstil med človekove »naravne« pravice, je sporočilo zgodovine gotovo (vsaj) tole: preveliko kopičenje dobrin pri posamezniku je neprimerno. Še zlasti je sumničavost namenjena pridobivanju bogastva s posojanjem denarja za obresti. Še celo pri Locku; Kelly posebej opozarja na njegovo navedbo iz Dveh razprav o vladi, da lastnine ni mogoče razumeti kot neomejene, še zlasti, če bi to povzročilo propadanje ali uničenje dobrin. Od Locka naprej (če pustimo ob strani marksizem in podobne teorije, ki so v zasebni lastnini videle predvsem njeno nevarnost) se vprašanje zasebne lastnine usmerja bolj k njeni pravni razsežnosti v smislu pozitivnopravne ureditve. Zdaj se očitno vračamo k vprašanju njene utemeljenosti. To vprašanje pa je po moji oceni predvsem vprašanje prave mere njene razsežnosti.

Ob tem se spomnim še na eno misel, iz knjige Dobra zemlja nobelovke Pearl Buck. Če se prav spomnim, gre nekako takole: »Ko bogati postanejo še bogatejši (in revni še revnejši), je čas, da se nekaj spremeni.« In to ne zveni vedno dobro …

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012