EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

13.6.2016

dr. Matej Accetto

Demokracija v Evropi

Po zadnji kolumni o ameriški demokraciji v praksi se v tokratni posvečam bližjim, tako rekoč domačim logom stare celine. Tudi tu se namreč zdi, da demokracija v letošnjem letu opravlja redni pregled o psihofizični primernosti za delo, in še enkrat več z ne povsem gotovimi rezultati.

Vsi nemara še pomnite rezultat nedavnih predsedniških volitev v Avstriji, ki so bile pomenljive z dveh vidikov. Prvič, ker sta kandidata največjih političnih strank povsem pogorela in v prvem krogu volitev končala šele na četrtem in petem mestu – lep odraz naraščajočega odpora volivcev zoper ustaljene politične elite, ki tako kot ZDA preveva tudi marsikatero evropsko državo. In drugič, ker je v prvem krogu vlogo favorita prevzel – in v drugem krogu skorajda potrdil – kandidat skrajne desničarske Svobodnjaške stranke, kar je alarmantno potrdilo vse večjo priljubljenost radikalne politike.

To še zlasti velja, če oba vidika združimo in te avstrijske volitve primerjamo s francoskimi predsedniškimi volitvami leta 2002: na onih volitvah je namreč v prvem krogu pogorel kandidat francoskih socialistov (še kdo pomni ime Lionel Jospin?), v drugi krog pa se je poleg tedaj aktualnega predsednika Chiraca (s slabimi 20 % glasov) uvrstil še Jean-Marie le Pen (s skoraj 17 % glasov), vodja radikalne desničarske Nacionalne fronte in oče sedanje voditeljice te stranke Marine le Pen. Tudi takratne francoske volitve so bile močna zaušnica ustaljenim političnim silam, a so tudi Chiracu nenaklonjeni volivci ob vseh pomislekih – pred drugim krogom volitev so levičarski mediji promovirali tudi slogan »glasujte za prevaranta, ne za fašista« – v drugem krogu vendarle krepko zavrnili radikalno politiko le Pena: Chirac je tedaj slavil z 82 % glasov proti 18 % le Pena. V Avstriji tokrat tudi ta varovalka ni bila več na voljo in razlika je bila na koncu le 50.3 % proti 49.7 % v prid kandidata Zelenih Van der Bellena.

To nas lahko uvede v razmislek o drugih evropskih državah. Stanje na Madžarskem, ki ji že od 2010 vlada radikalna vlada Viktorja Orbana z zaskrbljujočo ustavno večino v parlamentu, politična kriza na Poljskem, povezana tudi z resno krizo glede imenovanja sodnikov ustavnega sodišča, tudi prihajajoče predsedniške volitve v Franciji, kjer vsaj po številnih do sedaj opravljenih raziskavah kaže, da se bo podobno kot njen oče tudi Marine le Pen uvrstila v drugi krog in da bi v tem drugem krogu najverjetneje dobila več kot 40 % glasov v bitki s političnim povratnikom Sarkozyjem in nemara celo porazila trenutnega predsednika Hollanda, če bi se v drugem krogu pomerila z njim.

(Mimogrede, le Pen je trenutno poslanka Evropskega parlamenta, v katerem seveda vztrajno nastopa proti Evropski uniji, na enem od novinarskih seznamov 40 najpomembnejših poslancev EP pa je celo uvrščena na drugo mesto – takoj za predsednikom EP Schulzem in pred drugimi političnimi veljaki, kot so nesojeni evrovoditelj Guy Verhofstadt, britanski evroskeptik Nigel Farage, starosta parlamentarnih evrofederalistov Elmar Brok ali nenazadnje Tanja Fajon, ki je kot edina slovenska evroposlanka pod oznako »vzhajajoča zvezda« uvrščena na ta seznam na 32. mesto.)

Lahko pa se tudi spomnimo na eno drugo zgodovinsko epizodo, ki je tudi vključevala avstrijsko Svobodnjaško stranko, njen volilni uspeh na parlamentarnih volitvah leta 1999 pod vodstvom Jörga Haiderja in posledični vstop v vladno koalicijo v začetku leta 2000. Po Evropski uniji je završalo ob strahu pred simbolnim in realnim pomenom te poteze za avstrijsko politiko, sklicani so bili posveti modrih mož, da bi ugotovili, kako se lahko EU Avstriji postavi po robu. Eden od izplenov je bil tudi današnji 7. člen PEU, ki določa, da lahko Svet »ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz člena 2« PEU (spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin, temeljne vrednote EU), če ugotovi, da država članica »huje in vztrajno krši« te vrednote, pa Evropski svet tudi suspendira določene njene pravice.

Ta člen se v zadnjih letih pogosto omenja kot možni mehanizem nadzora nad državami članicami, ki bi zašle s poti sodobne evropske demokracije, in pogosto se demokracija omenja tako med ogroženimi vrednotami kot med možnimi varovalkami pred politično neumnostjo. Po pravno-tehnični plati je že splošno gledano mehanizem 7. člena dokaj neroden: odločitev o »očitnem tveganju, da bi država lahko huje kršila temeljne vrednote« EU, bo vedno predvsem težavna politična – in ne toliko pravna – odločitev, po drugi strani pa je na simbolni ravni nerodno, da se kot predpogoj za mirovanje pravic zahteva »hujša in vztrajna« kršitev.

Poleg tega pa je vsaj z vidika demokracije problem nemara nekoliko drugačen. Problem Haiderjevega vzpona leta 1999 (ali Orbanovega leta 2010, ali kandidatov radikalnih strank v zadnjih letih) ni bil v tem, da Avstrija tedaj ne bi prakticirala demokracije, ampak da je demokratičen proces privedel do tako zaskrbljujočega rezultata. Spomnim se razprave med pokojnim Federicom Mancinijem in Josephom Weilerjem, ko je prvi v želji po vzpostavitvi prave evropske demokracije zagovarjal dokončno preobrazbo Evropske unije v federalno državo, drugi pa mu je odgovarjal, da tudi demokracija ni cilj, ampak le (bolj ali manj uspešno) sredstvo: »Demokracija je navsezadnje tako dobra ali slaba, kot so dobri ali slabi ljudje, ki v njej živijo. Demokracija pokvarjencev je pač pokvarjena.«

Evropski opazovalci se lahko nad letošnjim dogajanjem v ZDA pred tamkajšnjimi predsedniškimi volitvami presenečeno sprašujejo, kaj se dogaja z ameriško demokracijo. A podobno se lahko v marsikaterem pogledu sprašujemo tudi o svoji.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012