EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

6.5.2016

mag. Martin Jančar

Zakaj brati Fullerjevo Moralnost prava?

Fullerjeva knjiga Moralnost prava je ena izmed tistih, ki se jim pri študiju teorije in filozofije prava ne moreš in ne smeš izogniti – čeprav na ameriški prispevek kontinentalna pravna filozofija gleda malce zviška (vsaj tako se občasno zazdi). Njena intelektualna podlaga, pa če to hočemo ali nočemo priznati, so namreč razmišljanja velikih filozofov starega kontinenta, v njihovem vrhu pa so, tako bi si drznil trditi, nemški filozofi, zlasti Hegel in Kant. Zato je evropska filozofija prava resda intelektualno izredno precizna, a hkrati prav s tem preprečuje lahkotnost in iskrivost razmišljanja o pravu. Ali povedano v jeziku mladih: pogosto je vsaj malce »zatežena«

Nasprotje temu so ameriški avtorji. Nase opozorijo že z naslovi, ki napovedujejo, da se z branjem te literature odpravljaš na zanimivo in zabavno (»groza«, pihne skozi nos evropski znanstvenik) pot odkrivanja in iskanja odgovorov na vprašanja o pravu in življenju nasploh. Verjetno je v ozadju tudi načelo, da knjigo prodaja njen naslov, ki ima v ameriškem okolju večjo težo. Spomnimo se samo Dworkinovih večpomenskih naslovov Imperij prava, Stvar načel, Jemati pravice resno, da o Oblasti (Dominionu) Življenja ali Pravičnosti (Pravici?) za ježe sploh ne govorim. Lahkotnost daje slutiti tudi nenatančnost, ta pa je greh, ki ga kontinentalna filozofija ne odpušča.

Fullerjeva knjiga Moralnost prava ima med deli, ki se ukvarjajo s filozofijo prava, pomembno mesto, vendar se pogosto še bolj poudarjajo posledice njegove misli – znamenita debata med njim in pravnim filozofom H. L. A. Hartom. Pogojno bi jo lahko označili za intelektualni spopad med predstavnikom pravnega pozitivizma in mislecema, ki sta v pravu vendarle iskala »nekaj več«. Hartova kritika je namreč zadevala Radbruchovo gledanje na zakonodajo nacističnega režima, konkretno na primer, ki je potekal pred nemškim sodiščem leta 1949. Žensko, ki je v nacističnem režimu moža iz maščevanja prijavila, da kritizira Hitlerja, zaradi česar je bil obsojen na smrt (kazen je bila spremenjena v služenje na ruski fronti), je spoznalo za krivo. O zakonu, ki je omogočal, da je bila njenemu možu izrečena kazen, pa je menilo, da je »v nasprotju z zdravo vestjo in občutkom pravičnosti vseh dostojnih človeških bitij«, kar je nedvomno posledica vpliva Radbruchove misli. (O tem glej na primer Curzon: Jurisprudence, 1995, str. 89 in nasl.). Po mojem osebnem mnenju je povezava med Radbruchom in Fullerjem močnejša, kot se zdi na prvi pogled, zato je bil Fullerjev odziv na Harta popolnoma razumljiv.

Vendar to ni osrednji razlog, da sem se odločil pisati na to temo. O vsebini in kakovosti Fullerjeve misli si po pravici povedano niti ne drznem razpredati, ker se tega po mojem mnenju ne da storiti bolje, kot je uspelo cenjenemu kolegu dr. Alešu Novaku, ki je k slovenskemu prevodu spisal odlično uvodno razpravo.

Temeljni razlog za moje priporočilo je način, kako Fuller podaja svoje misli. Že v razpravi O primeru zoper jamske raziskovalce (moj drzni poskus, da prevedem naslov The Case of the Speluncean Explorers) je za osrednjo rdečo nit svoje misli uporabil priliko o petih raziskovalcih, zaradi plazu ujetih v jami, ki so jo raziskovali. Ti se postavljeni pred dejstvo, da brez hrane ne bodo preživeli, odločijo, da morajo za preživetje nekoga izmed njih umoriti in ga pojesti. Na tem primeru potem razvije svojo pravnofilozofsko uganko oziroma sestavljanko, ki pred nas postavi večna vprašanja prava – skozi različna mnenja sodnikov v kazenski zadevi pred namišljenim Vrhovnim sodiščem Newgartha.

Enaki ilustraciji je namenjen osrednji lik iz Moralnosti prava – kralj Rex. Prav v njem in njegovi zgodbi se skriva tisto, zaradi česar Fuller ostaja aktualen in zaradi česar je knjigo resnično vredno prebrati. Že na začetku poglavja, v katerem razvije svojo alegorijo, zadene podobo današnjega sveta. Kako znano nam lahko zveni: „Rex je prišel na prestol poln reformatorske gorečnosti. Menil je, da je bil največji neuspeh njegovih predhodnikov prav na področju prava. Že celotne generacije ni bilo nobene temeljite reforme pravnega sistema.“ In še: „Rex je bil odločen, da bo vse popravil in prišel v zgodovino kot velik zakonodajalec.“

Zgodbo, kako se Rex s temi visokoletečimi načrti v svoji vnemi spotika ob tisto, kar nato postane miselno okostje za razvitje Fullerjeve teze o (notranji) moralnosti prava, je mogoče neposredno in brez kakršnihkoli zadržkov prenesti na to, kako se moderna družba (napačno) loteva reševanja svojih problemov. Ob sloganih kandidatur svetovnih voditeljev, idejah za preprečevanje raznih kriz, od ekonomskih do begunskih, ob sklepanju splošno zavezujočih mednarodnih pogodb, reformah na področju zdravstva, sociale in podobnem ne vidimo zamišljenega in zaradi tega benignega kralja Rexa, temveč množico realnih „kraljev“, katerih reformatorska vnema in ideje celo presegajo absurdne odločitve, kakršne sprejema Fullerjev Rex. Žal pa tudi ne moremo prezreti, da pri njih ni mogoče zaznati Rexove benevolentnosti. Če gledamo na tak način, potem se zagonetnost (kot to opiše dr. Novak) odločitve kralja Rexa II, ki po smrti kralja Rexa oblast vzame iz rok pravnikov in jo zaupa psihiatrom in strokovnjakom za odnose z javnostmi, spremeni v nič kaj zagonetno, temveč čisto realno podobo sedanjosti.

Naj odgovorim na naslovno vprašanje. Fullerjevo delo kaže prebrati prav zaradi načina, kako prikazuje dileme, ki se nam pojavijo ob pravnem urejanju. Takšnih – nekateri bi rekli kazuističnih (kar je pogosta psovka v znanosti) – prijemov, ki bi bili tako elegantni in domiselni, ni dosti. Še bolj pa ga je vredno prebrati zaradi tega, ker je zaradi vsega, kar se danes dogaja, tudi pravni red izpostavljen prav tistim napakam, na katere opozarja Fuller. Mogoče bo tako lažje razumeti, kakšne so lahko posledice in kako pomembno je stremeti k dobremu.

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012