EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

6.4.2016

mag. Martin Jančar

Ob branju Hararijeve Kratke zgodovine človeštva

Priznati moram, pa naj zveni še tako svetoskrunsko, da poskušam zadnje mesece prosti čas preživeti čim dlje od pravnih vprašanj in problemov. Ob poklicu, ki ga opravljam, je to mogoče doseči na več načinov, predvsem z raznimi oblikami telesnih aktivnosti. Toda s športom, kar bi bilo najbolj zdravo in modernim časom primerno, sva bolj ali manj na bojni nogi. Ob drugih okoliščinah, ki mi trenutno krojijo življenje in ki jih lahko zgolj pogojno štejem k sprostitvi, tako preostane beg v literaturo in v virtualno realnost v njej, ustvarjeno na stari dobri »analogni« način.

Že nekaj časa prebiram eno izmed odličnih knjig, ki bralca ne silijo v pretirano naprezanje in hkrati ponujajo določeno gotovost in širino našemu svetu, Kratko zgodovino skoraj vsega Billa Brysona. Kot večerno branje je uvod v prijetno pomirjeno spanje, podnevi pa mi daje dovolj osnove za razmišljanje o svetu nasploh. Zaradi prijetne izkušnje s to knjigo mi je očitno postalo všeč vse, kar ima v naslovu besedno zvezo »kratka zgodovina«. In tako sem pristal pri knjigi Yuvala Noaha Hararija Sapiens: Kratka zgodovina človeštva.

Saj sem povedal, da z branjem želim za trenutek pobegniti od ukvarjanja s pravom, kajne? Pri tej knjigi, ki človeško vrsto uvodoma uvrsti v časovne okvire in odnose ter razmerja do drugih človečnjakov, je bilo prijetno spet doživljati naravoslovno gotovost zgodovinskega razvoja, ki name deluje tako pomirjajoče. A sem očitno pozabil, da to ne bo trajalo dolgo. Zaradi načela ubi societas, ibi ius se je takoj, ko je naša vrsta razvila sposobnost komuniciranja, pojavilo tudi nekaj, kar danes imenujemo pravo.

Harari v knjigi poudarja, da se je človeška vrsta od drugih humanoidov najprej ločila po novem načinu komunikacije. Sicer tudi druge vrste živih bitij premorejo oblike medsebojne komunikacije, ki bi jih lahko označili za nekakšen jezik, vendar se je naš razvijal kot »klepet«, torej način pogovora, ki ni nujno vezan na kritične življenjske situacije, temveč omogoča tudi sproščeno pomenkovanje o »nepomembnih« stvareh. Prav ta, družbeni vidik pa omogoča ustvarjanje in prenašanje informacij o stvareh, ki niso samo odsev naših zaznav v realnem svetu. Tej lastnosti Harari namenja precejšnjo pozornost. Kognitivna revolucija, ki jo je doživela človeška vrsta, je tako omogočila nastanek legend, mitov, bogov in religij. Zaradi sposobnosti, da si te mite kolektivno predstavljamo, pa lahko usklajeno delujemo v večjih skupinah, kar je sicer značilno za vse primate.

In tako se že po 6 odstotkih prebranega besedila (posledica branja v elektronski obliki) v zgodbi pojavi pravo. Harari pravi: »Pravni sistemi temeljijo na skupnih pravnih mitih – dva pravnika, ki se nikoli nista videla, lahko kljub temu združita napore pri obrambi popolnega neznanca, ker oba verjameta v obstoj zakonov, pravičnosti, človekovih pravic – in denarja, za plačilo njunih naporov.« In še: »Poglavitna razlika med njimi (tj. poslovneži in pravniki, op. M. J.) in plemenskimi šamani je v tem, da moderni pravniki pripovedujejo dosti bolj čudne zgodbe.«

Ne samo, da se pravo v knjigi o zgodovini človeštva pojavi že skoraj na začetku, v zvezi s pravniki je takoj omenjen tudi sumljivi sloves našega poklica – zapletena komunikacija in pretirana višina plačil za pravne storitve. In od te točke v knjigi so pravo in pravniki nujni spremljevalci Hararijeve pripovedi o zgodovini človeštva.

Je že tako, da se pravu ne moreš ogniti ne s tem, da se umakneš v neko drugo okolje, ne s tem, da se (miselno) prestaviš v drug čas. Takoj ko se v okolju in času pojavi določeno število posameznikov, se postavi vprašanje o medsebojnih pravnih razmerjih in nastanejo s tem povezani problemi. Po drugi strani pa se pravniki glede na navedeno lahko tolažimo, da ničesar ne bi rešili, tudi če bi sledili Shakespearovemu nasvetu iz drugega dela Henrika VI.: najprej pobiti vse pravnike. Očitno smo v takšni ali drugačni obliki zgodovinska nuja.

Ne smemo pa pozabiti, da nam je prav to, kar Harari označuje za mite brez opore v dejanskem svetu (saj tudi zakoni, človekove pravice in pravičnost, kot pravi, obstajajo samo v skupni domišljiji človeških bitij), omogočilo, da smo ustvarili svojo zgodovino. Brez teh mitov ne bi bili, kar smo, njihova vsebina in njihovo sporočilo pa oblikujeta naše družbeno okolje. Osmišljanje namena in vsebine tega, kar imenujemo pravo, je bilo zato že zgodaj vpeto v človekovo misel in še danes daje razlog, da se ukvarjamo s pravno-filozofskimi vprašanji. Zgodovina je učiteljica življenja, toda tudi naše življenje ustvarja zgodovino.

Tole razmišljanje zveni že preveč resno za nekaj, kar bi moralo biti v kratek čas. Zato se bom resnično potrudil, da se pobotam s športom.

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012