EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

31.8.2015

dr. Marko Novak

Pravo in čustva

Tradicionalna podoba razmerja med pravom – oz. njegovo »krono« – sodstvom – in čustvi je tista, ki jo je pred lepo orisal bivši vrhovni sodnik Ogrizek. Če parafraziram, je nekako zapisal, da v sodni dvorani gospoduje racionalnost, kjer ni mesta za čustva, ta pa (tudi pri sodniku) zaživijo v vsej svoji življenjski pestrosti, ko sodno dvorano zapre. Če sem se kot opazovalec sodništva nekoč podpisal pod to izjavo, bi danes priznal, da je preveč idealizirana ali vsaj pretirano dualistična. Četudi njena poanta ostaja enaka in klasična.

Tej slednji misli bi pritrdila tudi rdeča nit letošnjega kongresa svetovnega združenja za pravno filozofijo (s kartico IVR), z naslovom: »Pravo, razum in čustvo.« Temeljna misel kongresa, ki se je nekako oblikovala prek plenarnih predavanj in razprav, se je glasila, da pravo realno sobiva s čustvenostjo, kar potrjujejo številne nevroznanstvene študije. Celo več: s čustvenostjo v pravu ni nič narobe; vplesti pozitivna čustva v smislu iskanja pravičnosti ali idealnega prava je celo velik motiv za slehernega pravnika in pravnico, ne le za iskalce pravičnosti. 

Sodna dvorana še kako premore raznorazna čustva. Ne le stranke, kar se zdi razumljivo, temveč tudi sodnik oz. sodnica. Že kot človek. Seveda gre tudi pri sodnikih, ki so zavezani predvsem pravnim normam, lahko za močno pozitivno (čustveno obarvano) motivacijo v smislu iskanja najboljše pravne rešitve določenega spora. Lahko tudi neko pravno pravilo, ki se mu zdi izrazito nepravično, čustveno povsem negativno vrednoti, kar posledično vodi do ustavnega spora glede njegove ustavnosti.

V težkih primerih je realno pričakovati, da bodo tudi takšna ali drugačna čustva odigrala svojo vlogo pri iskanju ustreznih pravnih rešitev v okviru pravnega vrednotenja. Seveda v okviru pravnih norm in razumskega sklepanja. Da čustvo lahko vpliva na takšen ali drugačen (racionalni) razlog, seveda ni nič novega. To so že zdavnaj ugotovili pravni realisti. Človeška psiha je namreč sestavljena iz številnih dejavnikov, ki ne morejo biti med seboj hermetično ločeni. Četudi se mi zdi pravnorealistični koncept t. i. breakfast judge nekakšno pretiravanje. To je tista misel, da na sodnikovo odločanje vpliva to, kar je jedel za zajtrk.

Pravna (še toliko bolj sodna) odločitev ni rezultat hipne odločitve, temveč večinoma dolgotrajnejšega tehtanja, kjer igra razum oz. logično sklepanje, ki se mora odraziti v obrazložitvi, ki je podvržena instančnemu nadzoru, vendarle bolj pomembno vlogo kot pri nekakšni trenutni ali hipni odločitvi.

Zgolj čustvena odločitev, brez uporabe razumnega razloga je v pravu jasna logična napaka (ang. fallacy), ker ne more biti argumentirana. Gre za argumentum ad passiones. Druga, za pravo nekako idealna varianta bi po drugi strani bila, ko bi se odločili povsem logično oz. razumsko, brez vsakršnega vpliva čustev. Toda to bi lahko pričakovali le od robota – subsumpcijskega avtomata.

Za pravo še sprejemljiva je tudi tretja varianta, ko je odločitev v bistvu razumska, ob sodelovanju čustva, ki pa ima bolj obrobno ali spremljevalno vlogo.

Četrta, najbolj sofisticirana različica, ker jo je na zunaj nemogoče prepoznati, pa je tedaj, ko (pozitivno ali negativno) čustvo narekuje izbiro takšne ali drugačne pravne norme. Tu bi šlo npr. za to, da do neke stranke sodnik goji pozitivno ali negativno čustvo, zato presodi bolj ali manj v korist oz. škodo te stranke. Svojo bojda razumsko odločitev pa »prekrije« z določenim razlogom, ki s takšnim ali drugačnim čustvom sovpada. Npr. neko dejstvo ali okoliščino oceni v okviru pravne norme blažje ali strožje, pri tem pa je glavni dejavnik izbire čustvo, razumni razlog pa je zgolj spremljevalni oz. obrobni. Če takšna obrazložitev logično stoji, instančni nadzor nikoli ne bo mogel detektirati takšnega napačnega razloga za odločitev.

Tu vendarle mislim, da se še nahajamo znotraj dovoljenega pravnega vrednotenja, dokler poleg čustva še obstaja določen razumni razlog, ki lahko podpira odločitev. Če ne drugače, bo garant za pravo pravno odločitev (tudi) v takšnem primeru intersubjektiven – skozi linijo instančnih nadzorov več odločevalcev, ki ne bodo čustveno obremenjeni, bo potencialna subjektivnost vendarle objektivizirana.

Čustva v pravu? Seveda, da. Ko gre za pravne norme, vrednote, ideale prava. Ko pa gre za stranke, moramo ostati še kako pozorni. In predvsem sodnikova nepristranskost kot odlika suverenega in avtonomnega odločevalca v pravnem sporu ostaja tisto jamstvo, ko se bo ta zavedal svojih pozitivnih ter negativnih čustev do stranke in se bo znal od njih razumsko distancirati v vidu čustveno nevtralne odločitve.             

dr. Marko Novak
mnovak153@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Marko Novak
Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze
mnovak153@gmail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012