EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

13.4.2015

dr. Marko Novak

'PDI' danes in jutri

Ni skrivnost, da Ministrstvo za pravosodje razmišlja o reformi pravniškega državnega izpita (s kratico 'PDI'). Trenutno stanje na tem področju naj ne bi bilo zadovoljivo, zato je čas, da gremo naprej. Da spremenimo stvari na bolje. Vendar naj tu ne bi veljala naglica, ampak je treba stvari dobro premisliti.

Značilno za naš pravni sistem kot državo t. i. postsocialistične skupine, posebne podskupine velike pravne družine evropskega kontinentalnega prava, je izdatna hipertrofija pravnih aktov. Ta vključuje nagle spremembe zakonodaje. Zato mi vest glede spoštovanja prava kot civilizacijskega in kulturnega dosežka veli načeloma precej konzervativno držo glede kakršnih koli zakonodajnih sprememb. Tudi v tem primeru.

Če pa je zavoljo resnih težav v praksi vendarle treba pretehtati v korist spremembam, potem ni kaj. Tu se postavljata predvsem vprašanji: (1) ali ohraniti enoten PDI kot najpomembnejšo vstopnico v pravosodne poklice in tega posodobiti oziroma ustrezno spremeniti spremljajoče aktivnosti v tej zvezi; ali pa (2) razbiti enoten koncept izpita na več specializiranih izpitov – ločiti splošen PDI od specializiranih tipov, kjer bi najbolj izstopal denimo sodniški izpit (poznali pa bi denimo tudi odvetniški in notarski izpit). V tem primeru bi veljala celo dvostopenjska različica: najprej splošni pravniški izpit, potem pa še njegova specializirana varianta.

Glede takšnega dvostopenjskega izpita se lahko vprašamo, kako bi ti dve stopnji med sebj razdelili. Verjetno bi prvi izpit, za katerega bi npr. obdržali naziv 'PDI', moral biti namenjen bolj splošnemu znanju, ki bi bilo izključno vezano na poznavanje (pozitivistične) veljavne zakonodaje v Republiki Sloveniji, saj se pravne fakultete, ki sicer podajajo tovrstno znanje, osredotočajo v glavnem na pomembnejše zakone oz. glavna pravna področja, in ne pokrivajo prav vseh področij oziroma so ta področja pokrita z izbirnimi predmeti, ki pa jih ne poslušajo vsi študenti. Če bi se drugi izpit nanašal na t. i. pravosodne poklice, je na mestu vprašanje, komu bi prvi izpit sploh bil namenjen, glede na to, da se vsi pomembnejši pravni poklici, vsaj v svojem najpomembnejšem in najzahtevnejšem delu vendarle bolj ali manj »stekajo« v pravosodje. V poštev bi tako prišel le za pravnike v javni upravi (ti pa tako ali tako že imajo svoj strokovni izpit), pravnike v gospodarstvu, pa še ti si želijo pridobiti 'pravosodni' izpit, da lahko zastopajo svoje firme na sodiščih.

Po drugi strani, če bi pri drugem izpitu namesto 'pravosodnega' izpita šli le na sodniški izpit, bi številne nesodne, a pravosodne poklice (odvetniki, tožilci, pravobranilci, v nekem smislu tudi notarji) prikrajšali za pravosodno znanje, ki ga pridobijo z usposabljanjem na sodiščih, kar bi zagotovo znižalo nivo njihovega strokovnega znanja, ki ga dobijo z »vstopnico« v pravosodne poklice.    

Prednosti takšnega dvostopenjskega usposabljanja pravnikov za bodoče praktično delo bi gotovo bile v večji prebranosti kakovostnih kadrov, najbrž tudi v večji utrditvi znanja, toda zdi se, da bi z razbijanjem trenutnega koncepta 'PDI', ki bi se lahko brez problema lahko ponovno imenoval spet tudi 'pravosodni' izpit, storili več škode, kot pa bi bilo dobljene koristi. Poleg tega, se bojim, da bi s kopičenjem raznoraznih izpitov obveljal nekakšen rek: »veliko izpitov – malo znanja«. Saj menim, da znanje prinaša predvsem vsakodnevno praktično delo na primerih, kjer se goji ustvarjalnost in dodajajo izkušnje, pa še »uka žeja« se bolj poteši, ko se teorija iz resnične (beri: konkretne) radovednosti in praktične nuje aplicira na konkretne dejanske sporne situacije. To je bistveno bolj dodana vrednost učenja, kot pa nekakšno (slonokoščeno) učenje zgolj za izpit.

Raje kot iti v nekakšne silne reforme trenutnega 'PDI'-ja, bi sam precej posodobil klasični pravosodni izpit. Sam bi precej skrčil ustni del in sicer na nekakšen ustni zagovor pisnih izdelkov, ki bi jih prej pisali kandidati. Prvi dan bi kandidati pisali nekakšen multiple-choice test iz poznavanja celotne slovenske zakonodaje, ki bi bil računalniško popravljen, kar bi po moje zelo znižalo stroške. Takšne multiple-choice izpite ni za podcenjevati, saj znajo biti precej zapleteni. Tovrstne izpite opravljajo diplomanti ameriških pravnih šol v okviru t. i. bar exam-a. Povprečni uspeh na teh izpitih je nekako 70 %, kar pomeni, da izpit še zdaleč ni lahek. Ob tem je treba vedeti, da morajo pred pristopom kandidati opraviti nekakšen dvomesečni intenzivni ponavljalni tečaj, ki jih pripravlja na izpit.

Drugi dan izpita bi kandidati pisali sodbe kot do sedaj. Tu bi nujno morali uvesti pisanje na računalniku, ki seveda ni povezan z internetom oziroma zunanjo komunikacijo, saj je današnje lastnoročno pisanje sodb na PDI – v informacijski družbi, kjer tudi sodišča vse bolj uvajajo IT tehnologijo – nekakšna anahronistična karikatura! To bi seveda moral biti prvi korak spremembe prakse že zdaj, preden gremo v kakršne koli reforme.

Tretji dan bi šlo za ustni zagovor prvih dveh dni, pred izpitno komisijo, ki bi že imela rezultate prvega in tudi drugega izpitnega dne.

Vsak, ki bo delal v pravosodju, bi moral imeti ta nujen preizkus, pri čemer bi specialna znanja na posameznih področjih pridobivali kasneje. Četudi se danes v svetu vse bolj uveljavlja specializacija tudi v pravniškem poklicu, se mi zdi, da naša družba kot relativno nekompleksna ne bo nikoli doživela takšne specializacije, kot jo denimo poznajo velike odvetniške družbe v ZDA, ki, tiste največje, premorejo celo več tisoč odvetnikov. Zato se lahko vprašamo, ali je smiselno razbijati enoten koncept »kompletnega« pravnika (kot tistega z opravljenim PDI-jem), kot ga trenutno poznamo.

Specializacija pred pravosodnim izpitom po moje ni tako smiselna, nekakšni specializirani izpiti za posebna specializirana področja pa bi bili, ob zgoraj povedanem, morda celo škodljivi, saj nivo znanja in izkušenj povečujejo prav prehodi iz enega poklica v drugi ter spoznavanje dela tudi iz druge plati različnih poklicev v pravosodju.

Skratka, sedanji koncept PDI, ki bi ga sam raje imenoval spet pravosodni izpit (saj za to konec koncev gre), se zdi povsem primeren, vendar pa bi ga bilo najbrž treba nekoliko prilagoditi glede na težave v praksi. To pomeni, da bi morali: (1) izpit in pripravo nanj nujno posodobiti s čim večjo uporabo sredstev IT; (2) vključiti v pripravo tudi druge pravosodne deležnike (tudi Odvetniško zbornico, Notarsko zbornico, tožilstvo, javno pravobranilstvo), pa tudi širše (npr. pravne fakultete v neki osnovni predpripravi za splošni del, kot je to običaj v ZDA), če je to zdaj preveliko breme za sodišča – z njihovo bolj aktivno udeležbo bi se morda lahko zmanjšale čakalne vrste, ki so zdaj prevelike.

Morda nimam vseh relevantnih podatkov o problemih izvajanja PDI, a v tem trenutku se mi, glede na vse, kar poznam, zdi najbolj primerno enostavno reči: manj je lahko več.

dr. Marko Novak
mnovak153@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Marko Novak
Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze
mnovak153@gmail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012