EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

17.12.2014

mag. Martin Jančar

Kdo je zmagal?

V naši državi je očitno pomembno, da v vsaki stvari iščemo absolutnega zmagovalca in da iz vsake zadeve naredimo tekmo, v kateri je vse odvisno od tega, katera stran bo prevladala nad drugo.

Sam, priznam, nisem ravno športni tip in prenosov športnih tekem pravzaprav ne spremljam. Če še zaradi nacionalnega ponosa občutim določeno zadovoljstvo, ko naš športnik ali ekipa zmaga na mednarodni ravni, pa mi tekmovanja na državni ravni resnično ne pomenijo ničesar. In naj se mi oprosti, a resnično dvomim, da se pri športih, v katerih se tekme ciklično ponavljajo in enkrat zmagajo eni, enkrat drugi, splača zaradi tega zgubljati živce. V tem delu družbenega življenja mi je zanimiva samo (pri tem verjetno nisem prvi) ugotovitev, da timski športi nekako niso močna stran slovenskega športa. Resnično fascinantne rezultate dosegajo praviloma športniki, ki tekmujejo – recimo temu – v svojem imenu, njihova nacionalna pripadnost pa je pravzaprav nepomembna.

Drug, mogoče še zanimivejši vidik spremljanja športnih tekem je občutek, da mora biti zmaga absolutna, dosežek maksimalen in konkurent absolutno poražen. Mogoče se motim, a nekako se mi dozdeva, da tistim, ki te zadeve spremljajo, dodatno ugodje povzroča nasprotnikov poraz, zlasti njegova ponižanost. Priznam, glede na zgoraj navedeno nisem najbolj kompetenten, da bi sodil, ali je to res. A športna tekmovanja so pač tekmovanja, nekdo zmaga in nekdo je poražen.

Zavedam se tudi, da je elemente, ki so tipični za športna tekmovanja, mogoče aplicirati še na druga področja človekovega življenja in da je prek teorije iger marsikaj prešlo v mainstream na področju ekonomije in še marsikje. Pojavlja se recimo tudi v teoriji prava. Toda moti me, kadar se ustvarja vtis o neki tekmi in posledično zmagi oziroma porazu, kadar ne gre niti za igro in še manj za tekmovanje.

Tako se zadnje čase pogosto govori, da so sindikati javnega sektorja »zmagali« pri pogajanjih o varčevalnih ukrepih. Druga stran – delodajalci – se očitno počuti poraženo in napoveduje napad itd. Že tako ali tako je sodobna družba sama po sebi konfliktna in je prav zaradi tega vzpostavljena država, da ne bi bili nenehno v vojni drug z drugim, če spet posežem po Hobbesu.

Da ne bo pomote, bojevitega govorjenja ne maram niti na strani, ki je zastopala »moje« interese (beri: javnega sektorja). Pri zadevah, v katere so vpeti »socialni partnerji« (sic!), se mi zdi, da takšna retorika in vsiljevanje takšnega konteksta resnično ne služita ničemur. Zasnova socialnega dialoga, ki se izrodi v tekmovanje med partnerji v tem, kdo bo koga, je najslabša možnost. Tukaj je resnično naša šibka točka. Ne samo, da imamo težave pri prenašanju bremena zmage (ki mora biti po slovenskem prepričanju absolutna), temveč resnično slabo prenašamo poraz, še zlasti ker ga vidimo tam, kjer ga sploh ni. In v konkretnem primeru ni bilo ne zmage in ne poraza.

Zato se mi zdi – še zlasti ker gre, kot se že omenil, za ciklične dogodke – toliko bolj nesmiselno, da se glede nečesa, kar naj bi bil dialog, ustvarja psihoza navadne nogometne tekme. In da se vsakič znova pade na finto peščice navijačev, ki trdijo, da gre za usodo naroda, ekonomije itd. Ne nazadnje prav v konkretnem primeru, ko se odloča o razmerju med tistim, kar terja interes državljanov od države, in tistim, kar je še sprejemljivo za druge državljane, ki sledijo individualnim ekonomskim interesom, ne vidim razloga, da se vsi postavljajo na okope.

Pri tem je namreč treba upoštevati tudi specifiko slovenske državne ureditve. Imamo namreč forume, na katerih bi bistveno bolje potekala (nujno) potrebna razprava; druge države jih v tej obliki nimajo. Pri tem mislim tudi na toliko napadani državni svet, ki se mi zdi idealna platforma za konstruktivno debato, saj je sestavljen in v našo ustavno ureditev vpeljan prav za zastopanje takšnih interesov. Namesto da nenehno razmišljamo o njegovi ukinitvi, bi kazalo bolj uporabljati njegov potencial.

In potem skupaj oditi na kakšno nogometno tekmo slovenske reprezentance …

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012