EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

1.12.2014

dr. Matej Accetto

O denarju, željah in odgovornosti

Imate morda pet minut časa? Ne bom vam vzel več, le eno izjemno pomembno pobudo bi vam rad predstavil. Ne, res, obljubim, ne želim vašega denarja … no, vsaj ne takoj. Če se vas bo moja predstavitev dotaknila, potem bi morda lahko na banki odprli trajnik, ne veliko, kak evro ali dva na mesec. Saj veste, težki časi so, brez dobrote ljudi ne gre. A kaj da počnemo? Ja, takole je, štadion bi pomagali graditi.

To je ena taka zmedena kolumna. Zmedena, ker sem o njej začel razmišljati, ko je pred tedni majhno raziskovalno plovilo pristalo na kometu 500 milijonov kilometrov stran od Zemlje, pa se potem nanjo spomnil, ko so na Portugalskem aretirali vrsto oseb, povezanih s škandalom z zlatimi vizami, in končno pred dnevi, ko se je Slovenija ukvarjala z malo somalijsko deklico. V bistvu je kolumna o vsem tem, pa deloma tudi o večnih razpravah o zapravljivosti javnega sektorja in še čem.

Ko je pristajalni modul misije Rosetta obtičal v pečini, ki je žal zasenčila prepotrebno sončno svetlobo za napajanje njegovih baterij, so bili znanstveniki v nadzornem centru soočeni z nelagodno odločitvijo: ali poskusijo opraviti prvo serijo raziskav, po kateri bo iztrošeni modul utonil v globoko spanje, ali pa ga s kakim bolj močnim gibom poskusijo premakniti in rešiti nehvaležne sence, a s tem tvegajo, da konča v še slabšem položaju in ne morejo opraviti niti prvega niza raziskav. Kako bi se odločili sami? Vas spremlja sreča? Brez posebnih skrbi, a preden vržete kocke, pomislite na to, da je celotna odprava stala nekaj manj kot 1400 milijonov evrov.

Če ste količkaj sanjača, vas je odprava navdušila. Deset let je Rosetta potovala po vesolju, da je z nekaj gravitacijskimi manevri ob planetih počasi prilagodila svojo orbito in hitrost kometu, na katerem je končno Philae pred tremi tedni uspel pristati. Menda je en tak oblet Marsa leta 2007 že pomenil toliko tveganja, da bi se lahko vse skupaj končalo, zaradi česar so ga poimenovali kot »kockanje z milijardo evri«.

A vendarle se je marsikomu porodilo tudi vprašanje, ki so ga številni zastavljali po družabnih omrežjih: je ta strošek odprave upravičen, ko pa se Evropska unija sooča s številnimi veliko bolj otipljivimi težavami doma, ki tudi vpijejo po denarni pomoči.

Ta vprašanja niso nova in med mnogimi primeri komunikacije znanstvenikov z javnostjo je eden lepših primerov pismo, ki ga je fizik Ernst Stuhlinger napisal v odgovor nuni iz Zambije, ko mu je ta kmalu po prvem pristanku na Mesecu leta 1969 pisala z vprašanjem, kako je mogoče upravičiti vlaganje milijard dolarjev v raziskovanje vesolja, ko pa na Zemlji umira toliko sestradanih otrok. Pretehtano pismo je vsekakor bolj vredno branja kot tale kolumna in ga rade volje priporočam.

Ob takih vprašanjih sem se spomnil častitljive gospe s Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ko smo pred leti na eni od vladnih služb govorili o sodelovanju domačih jezikoslovcev in pravnikov pri potrjevanju nove slovenske terminologije v okviru delovanja Evropske unije in je vladna koordinatorka povedala, da za sodelovanje seveda žal ne bo sredstev, a da bodo sodelujoči v tem morda vendarle našli drugačno vrsto zadoščenja. Gospa s SAZU je bila takih pobud očitno že vajena in se je na glas spraševala o tem, zakaj sta tovrstna predanost in odpovedovanje v prid domovini vedno tako lahkotno samoumevna pri jeziku, ne pa, recimo, pri bančnem svetovanju. (Primer iz povezave je seveda prišel leta kasneje, a poanta ostaja.)

Vseeno je dobro pomisliti še enkrat: ljudje so se spraševali o koristnosti financiranja misije Rosetta, ki je menda stala toliko kot štiri letala Airbus A380 in le 40 odstotkov več kot štadion Dallas Cowboys, pa si javnost vsaj večinoma ne postavlja vprašanj o moralni sprejemljivosti razmahnjenega letalskega prometa ali organizacije športnih prireditev.

Z moralno višje stopničke zasebnega sektorja je seveda na to mogoče odgovoriti s preprosto računico ponudbe in povpraševanja: če gre za investicijo zasebnega kapitala, ki se plača in povrne z uspehom na trgu, je vse v redu, nekaj povsem drugega pa je, ko nekdo razsipava z davkoplačevalskim denarjem. Državni (in evropski) uradniki s fetišem za daljinsko upravljanje z raziskovalnimi sondami skozi tako lečo spominjajo na Sira Humphreya iz sijajne nanizanke Da, minister, ko želi minister slediti interesom javnosti (ter volivcev) in subvencijo za vzdrževanje manjše umetniške galerije preusmeriti v reševanje lokalnega nogometnega kluba. Ko se s kolegom na ministrstvu prepira o smiselnosti subvencioniranja športa, Sir Humphrey ogorčeno reče: »Bernard, subvencije so za umetnost, za kulturo. Niso namenjene tistemu, kar si ljudje želijo! Namenjene so tistemu, česar si ljudje ne želijo, pa bi morali imeti!«

(Ali to drži, je seveda drugo vprašanje. Vsaka organizacija mednarodnega tekmovanja je povezana z vprašanjem prispevkov davkoplačevalcev za kritje stroškov, da o gradnji štadionov ne govorimo; čeprav priznam, da recimo niti ne vem, koliko vas/nas je že stala gradnja Stožic: leta 2010 je Janković še odločno razlagal, da do tedaj »davkoplačevalci za Stožice niso plačali nič«; že leto dni kasneje je projekt predvideval 39 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Če to preračunamo v letni strošek po glavi, je bil gotovo veliko višji od 20 centov, kolikor naj bi Evropejci letno prispevali za misijo Rosetta.)

Stroški so pomembni tudi ob presoji zgodb, kakršna je ona somalijske deklice, ki bi jo k sebi v Slovenijo rada pripeljala njena sestra. Meri se v stroških tovrstnih imigrantov oziroma prosilcev za azil, v socialni pomoči, ki se je v Sloveniji v zadnjih letih znižala, pa tudi v (še večji) »ekonomski, socialni, politični in človeški ceni« neurejene migracijske politike, kot poudarja Resolucija o migracijski politiki RS. (Za primerjavo – Avstralijo naj bi vsak prosilec za azil stal slabih 50.000 evrov, a jo bremenijo tudi nerazumni ekonomski stroški restriktivne migracijske politike.)

Nemara bi tudi pri deklici Faysi kazalo uporabiti logiko zasebnega sektorja: če si Faysa tako želi selitve v Evropo, naj si jo plača. Tako lahko, denimo, investira 500,000 evrov v nakup kake lepše vile na Portugalskem, s čimer bo postala upravičena do tako imenovane »zlate vize«, ki ji bo odprla pot v schengensko območje in eventualno dovoljenje za stalno bivanje v EU. (V prvih dveh letih si je to pot očitno privoščilo slabih 1800 posameznikov, predvsem Kitajcev; da so nedavno razkrinkali korupcijsko mrežo, ki se je s tem sistemom okoriščala, zaradi česar so že pridržali enajst osumljencev, je neprijetna podrobnost, ki lahko vse skupaj malo zaplete.)

Če si ne more – ali, seveda, želi – privoščiti te bolj prestižne poti, lahko izbere tudi bolj dostopno ceno vozovnice v »ekonomskem razredu«. Ta baje stane vsega 1,000 do 2,000 evrov za prevoz s teoretično plovnim čolnom čez Mediteransko morje ali med 5,000 in 10,000 evri za bolj all-inclusive paket ilegalne migracije.

Najbolj nespametno bi bilo pričakovati, da ji bo kdo to pot in vizo kar podaril. Kar ljudje želijo, si bodo že plačali sami. Kot je nekoč rekel nek ameriški igralec, ki verjame v osebno odgovornost za urejanje svoje usode: »Mi smo kapitalistična družba. Če grem v posel in mi ne uspe, bom bankrotiral. Nihče me ne bo rešil. Nekoč sem prejemal socialno pomoč. Mi je kdo pomagal? Ne.«

In to, dragi bralci, je nasvet, ki ga lahko deponirate v banko.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012