EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

3.11.2014

dr. Matej Accetto

Združevanje in zadrževanje

Kot je pisal Kant, je pot do trajnega miru mednarodne skupnosti tlakovana s prostovoljnostjo in postopnostjo: »Celo [vojna je] boljša od stapljanja držav, ki njih sila prerašča druga drugo in prehaja v univerzalno monarhijo, ker zakoni s povečevanjem vladnega območja vse bolj izgubljajo veljavo in se brezdušen despotizem, ko je iztrebil kali dobrega, slednjič vendar izprevrže v anarhijo.«

Med osebne anekdote, ki kažejo na krčenje in prepletanje sveta, lahko po novem dodam intervjuje, ki smo jih s kandidati v preteklih dneh opravljali v okviru izborne komisije za naš, kot mu pravimo, globalni doktorski program iz prava v Lizboni. Eni so potekali v živo, drugi pa so bili prek spleta dogovorjeni s kandidati v različnih koncih sveta: en trenutek se pogovarjaš z Grčijo, naslednji se vzpostavlja zveza s Singapurjem, še trenutek zatem je na drugi strani spletne kamere mračni Harare, v katerem tisti hip ni elektrike, je pa internetna povezava. Predlagani projekti nagovarjajo globalne probleme – čezmejno urejanje računalništva v oblaku, prevrednotenje prava intelektualnih pravic, potrebo po učinkovitem reguliranju čezmejnih bank, vprašanja mednarodnopravne subjektivitete novih držav, itd. Svet je majhen, svet je prepleten in tudi pravo je vse bolj globalno.

Po drugi strani pa se – morda deloma ravno zato – v marsikateri družbi pojavlja tudi ponovno okrepljeni odpor zoper pretirano svetovljanstvo. To je mogoče opaziti celo med mladimi, denimo med študenti, ki prihajajo z različnih koncev Evrope in ki jih včasih vprašam, koliko se sami počutijo Evropejce. Takole čez palec bi rekel, da se odstotek onih, ki vsaj pomemben kos svoje identitete (ali, kot bi rekel Joseph Weiler, diferentitete) zapišejo skupnemu imenovalniku Evrope kot civilizacijskega pojava, v zadnjih petnajstih letih ni povečal, ampak morda celo upadel – pa vedno sprašujem mednarodne druščine študentov, ki so prek programa Erasmus ali svoje odločitve za študij prava EU ideji skupne oziroma prepletene identitete nemara nadpovprečno naklonjene. Spominjam se, kako sem spomladi leta 2010 gostoval na Islandiji in prisostvoval študentski javni tribuni o vprašanju »Ali so oziroma naj bodo mladi naklonjeni pristopu k EU?«. Razprava v bankrotirani državici z negotovo usodo je pokazala, da je odgovor za večino mladih Islandcev odločen ne.

Gotovo k tovrstnim raznoterim silnicam prispeva tudi gospodarska kriza, a tovrstna trenja so svetu že dolgo znana. O tem sem med mnogimi drugimi tudi sam pisal v doktoratu, ob razmisleku o načinih tvorbe federalnih držav. Najprej je teorija kot arhetip malikovala izkušnjo ZDA, ki jo je William Riker (politolog William Riker, ne William Riker, prvi častnik ladje Enterprise v seriji Zvezdne steze) povzel kot nekakšno »združevalno« federalno kupčijo neodvisnih držav. Nato se je Alfred Stepan proslavil s teorijo o alternativni, »zadrževalni« federalni kupčiji, pri kateri se federalna ureditev razvije zaradi nevarnosti razpada prej unitarne države, kot recimo v primeru Španije ali Belgije. (To zadrževalno teorijo so, če uspemo odmisliti negativne plati prejšnje ureditve, še pred Stepanom v praksi udejanjali tudi jugoslovanski teoretiki in politiki.) V resnici pa vsaka politična tvorba federalnega kova v praksi ves čas išče ravnovesje med obojimi, sredotežnimi in sredobežnimi silami.

Včasih je to iskanje ravnovesja celo nekoliko dvolično. Te dni lahko denimo spet prebiramo vesti o že večkrat omenjani možnosti izstopa Združenega kraljestva oziroma Velike Britanije iz EU, ki da ji počasi postajajo naklonjeni tudi v Nemčiji. Številni Britanci si izstopa zelo želijo, občasno (kot denimo takoj po sporu glede imenovanja Junckerja za predsednika Komisije, čemur je nasprotovala predvsem britanska vlada) raziskave javnega mnenja celo pokažejo jasno večino v prid izstopu. Da je ista britanska vlada, ki EU grozi z omejevanjem priseljevanja in izstopom, le slaba dva meseca nazaj škotskim volivcem razlagala, da je ideja razdruževanja preživeta in da nam je »bolje skupaj«, je po eni strani malo shizofreno, po drugi pa kaže na zgoraj omenjene meje kolektivne ravni identitete, opredeljevanja skupnih interesov in solidarnosti.

Podobno lahko razmišljamo tudi o Evropski uniji. Ista Unija, ki kritizira britanske težnje po omejevanju priseljevanja znotraj EU, bo po ukinitvi enoletne italijanske operacije Mare Nostrum, s katero so poskušali preprečiti utopitve ilegalnih imigrantov iz Afrike, to nadomestila z operacijo Triton, ki jo bo vodila Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic (Frontex). A Frontex si ne bo mogel privoščiti patruljiranja po odprtem morju, ki ga je izvajala Italija – njegov letni proračun, s katerim mora pokriti svoje celotno delovanje, znaša 90 milijonov evrov (od tega 34 milijonov zgolj za administrativne stroške delovanja), medtem ko naj bi operacija Mare Nostrum Italijo stala 9,5 milijona EUR na mesec, kar na letni ravni pomeni 114 milijonov evrov. Mimogrede, to je ravno toliko, kot naj bi Evropsko unijo stala vsakomesečna selitev Evropskega parlamenta med Brusljem in Strasbourgom.

Pa imamo dilemo: na eni strani simbolni pomen financiranja vsakomesečne migracije nekaj tisoč evropskih politikov in uradnikov, na drugi stvarni pomen varovanja življenj med vsakomesečno migracijo deset tisoč afriških imigrantov. Z vidika izgradnje evropske dejanske solidarnosti, o kateri govori že Schumanova deklaracija iz leta 1950, se nekoliko cinično zdi, da je evropskim politikom odgovor jasen.

S čimer se vrnem h Kantu, ki sem ga v prevodu Izidorja Cankarja citiral v uvodu. Kant, katerega filozofska razprava Zum ewigen Frieden še danes oplaja številne mislece evropskega in globalnega povezovanja, obeta postopni nastanek svetovne republike, »kadar bo tedaj (ožje ali širše) občestvo med narodi zemlje tako splošno zavladalo, da se bo kršitev prava na enem kraju čutila na vseh«.

Kdaj pa naj bi do tega prišlo? Nekateri avtorji so optimistično ponudili svoje izračune: eden od njih denimo na podlagi predpostavke, da bo mir dosežen ob popolni prevladi liberalne demokracije, ponudi natančno izračunano letnico 2101. (To se vsekakor sliši kot razumna napoved, če ne zaradi drugega, že zato, ker avtorju tega leta ne bo več treba polagati računov, če se slučajno ne bo uresničila.) A tudi Kant sam dvomi, ali bo tak trajen mir sploh mogoče doseči, na kar morda namerno navaja tudi z nekoliko dvoumnim naslovom dela, ki ga je po lastnih besedah pobral z izveska nekega holandskega krčmarja, na katerem je bilo narisano pokopališče. Nemška beseda »ewig« namreč lahko pomeni bodisi večen (aeternus) bodisi trajen (perpetuus). Odločitev Izidorja Cankarja za prevod K večnemu miru z vidika politične teorije ni najbolj smiselna, a morda ima prav in je tudi Kant hudomušno želel sporočiti, da bo pravi mir mogoče doseči šele v onostranstvu. Trenutni dogodki znotraj in onkraj meja Evropske unije, ki so daleč od zgoraj opisane ideje solidarnega občestva svetovne republike, temu vsaj na videz pritrjujejo.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012