EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

6.10.2014

dr. Matej Accetto

Svoboda

Težko boste našli pojem, ki bi bolj nagovarjal tako filozofe in teoretike politične misli kot aktualne želje in tegobe ljudi. Svoboda kot status, svoboda kot pravica, svoboda kot stremljenje, svoboda kot zmožnost usmerjati svoje življenje, svoboda kot zmožnost uporabljati in braniti svoje telo. Kamorkoli pogledate, se danes ukvarjamo z iskanjem svobode.

To kolumno pišem pod vtisi ravnokar končane mednarodne konference o svobodi, ki je te dni potekala v Lizboni in na kateri so ugledni gostje dva dni sestavljali mozaik pogledov na svobodo. (Za ljubitelje portugalščine je tu spletna stran vključno z že nekaj posnetimi sekcijami.)

Številni slovenski pravniki, zlasti tisti z ameriško študijsko izkušnjo, bi recimo nostalgično zavzdihnili ob nastopu Roberta Mangabeire Ungerja, ki je z udarnim retoričnim zamahom revolucionarja še enkrat več razgaljal »diktaturo pomanjkanja alternativ« napačno zasnovanemu političnemu in tržnemu sistemu, ki bi ju bilo treba radikalno preobraziti, da bi posamezniku omogočala vzpostavljanje družbenih stikov brez nevarnosti podjarmljenja. (»Svoboda je življenje. Odgovor na pomanjkljivosti življenja je več življenja.«)

Ali na drugi strani prikimavali Jeremyju Waldronu, da je ob zveličavnih poudarkih teoretičnega koncepta svobode, ki se na ravni ustavne razprave prepleta z vprašanji enakosti in pravičnosti, pozornost treba usmeriti tudi v najbolj enostavne plati človekovega življenja, recimo možnost uriniranja. (To se sliši skoraj banalno, a razliko med zmožnostjo in pravico učinkovito prikažejo njena zanikanja, denimo pri trpinčenih zapornikih ali – vsaj pravnoformalno – pri brezdomcih v okoljih, kjer je prepovedano in preganjano vsakršno uriniranje na javnem kraju.)

Ali pa, končno, razumeli Orhana Pamuka, ko je ta (v sicer nekoliko neharmoničnem razgovoru z ne docela kompatibilno moderatorko) razložil, da sicer ni spremenil svojih stališč o kurdskem in armenskem vprašanju, da pa jih po grožnjah s smrtjo ne izpostavlja več tako odločno, ker bi pač rad živel. (Podobno, kot je svoje prostovoljno izgnanstvo v New Yorku opisal nekako takole: »V nekem trenutku so mi tako prijatelji kot predstavniki državnih oblasti začeli govoriti: 'Orhan, kaj ne bi bil čas, da greš malo v tujino?'«)

O svobodi se da razmišljati na različne načine: kot o temeljnem ustavnopravnem konceptu, ki se prepleta z vprašanji enakosti in pravičnosti, kot o suverenosti in pravici do samoodločbe naroda ter (negativnih in pozitivnih) pravicah in svoboščinah posameznika; o svobodi izražanja, o pravici do prostega gibanja (znotraj in onkraj meja), o pravici do svobodnega odločanja in izbire (npr. o (zunaj)zakonskem partnerju ali rojstvu otrok), o pravici do temeljnega dostojanstva. V teoriji so jo na različne načine skušali opredeliti že mnogi misleci. V praksi je lahko enako izmuzljiva, pa vendarle jasna – kot naj bi po besedah enega od udeležencev konference dejali udeleženci demonstracij na Trgu nebeškega miru v Pekingu: »Ne vemo, kaj je svoboda, vemo pa, da hočemo več.«

Stremljenje po svobodi spodbuja tudi razmislek o njenih pasteh in antipodih. Eni so koristni in celo zaželeni: tako kot pri pravicah nasploh bi morala svobodo vedno spremljati odgovornost. Drugi so vsaj nadležni: lahko tudi izobilje (navidezne) izbire vodi v tesnobo? Tretji pa tudi pravno sporni in zahtevajo dodatne korektive: ista tehnologija, ki je omogočila (vsaj na videz) brezmejno svobodo izražanja in komunikacije na internetu, je denimo omogočila tudi udejanjanje želja po masovnem nadzoru, kar zahteva nove mehanizme za zagotavljanje varstva zasebnosti in osebnih podatkov, pri uporabnikih pa sprožila nov občutek nesvobode.

V takem svetu raznolikega stremljenja po svobodi živimo. Hočemo politično svobodo, pa če se ta meri v demonstracijah za zagotovitev želene stopnje demokracije, kakršne smo denimo pred petindvajsetimi leti spremljali v Pekingu in vzhodni Evropi ter v zadnjih dneh v Hong Kongu, ali pa v negodovanju nad pomanjkanjem prave izbire na lokalnih volitvah. Hočemo osebno svobodo, kot po eni plati ponazarjajo tisoči afriških beguncev, ki na majavih barkačah upajo pristati na Lampedusi, po drugi pa tudi slovenske razprave o pravičnosti kazenskih obsodb in svobodi opravljanja poslanske funkcije. Hočemo neomejeno in nenadzorovano svobodo vesti in življenja, pa naj bomo pripadniki verske skupnosti jazidov, ki jih brutalno preganjajo ekstremisti Islamske države, iranski fantje in dekleta, ki bi radi plesali, ali pa običajni uporabniki spleta, ki ne maramo ideje, da vsak naš spletni zapis hranijo številni strežniki na različnih koncih planeta, od koder ga lahko računalniški algoritmi po potrebi nemudoma dostavijo pred očesna zrkla radovednega nadzornika.

Razen, seveda, če nismo svobodni do te mere, da nam je glede tega povsem vseeno.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012