EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

24.9.2014

mag. Martin Jančar

O privatizaciji

Pravijo, da naj bi človek pisal o tistih stvareh, ki mu postavljajo vprašanja in odpirajo dileme, predvsem pa bi tema morala biti nekaj, na kar se spozna ali ima potrebno znanje. Za to, česar se bom lotil v nadaljevanju, ne verjamem, da, razen pravne forme in poslov v katerih te stvari potekajo, posedujem zadovoljivo mero vpogleda oz. znanja. A vendarle, ne morem mimo tega, da se mi odpira preveč vprašanj in dilem, da bi mogel, kot pravijo "iti molče mimo".

Gre namreč za vprašanja, ki se mi odpirajo ob načrtovanih in ustrezno propagiranih postopkih privatizacije nekaterih podjetij oz. gospodarskih družb, katerih večinski lastnik je država. Okoliščine oblikovanja znamenitega "spiska" so, pa naj jih opazujemo tako ali drugače, takšne, da vzbujajo najmanj občutek nelagodja, če že ne česa drugega. Razen dejstva, da je nastal v okoliščinah ekonomske stiske naše države, je v tančico skrivnosti ovit tudi nabor kriterijev, ki so vplivali nanj, in kljub formalno suvereni odločitvi pristojnih državnih organov, se ni mogoče izogniti vprašanju, ali ne gre za spisek želja nekoga, ki ga ne zanimajo interesi naše države.

Pred leti, ko se je prodajala Banka Koper, sem se za potrebe neke inštitucije, moral bolj, kot mi je to ljubo, ukvarjati z nekaterimi vprašanji bančništva v sosednji Republiki Italiji.

Tudi takrat je bilo osrednje vprašanje in motiv dobiti "privatnega lastnika" in s tem izboljšati poslovanje z dobrim učinkom na našo državno ekonomijo. Na moje veliko presenečenje pa je dejanska struktura lastništva potencialne banke-kupca bila vse kaj drugega kot poduhovljena združba profitno usmerjenih kapitalistov, temveč so bile v ozadju lokalne skupnosti od občin do pokrajin, vodenje pa (resda pod močno kritiko EU) odvisno od političnega vodstva slednjih. Takšna ureditev pa je bila pogojena z zakonsko spremembo, ki jo je prav iz političnih razlogov uvedel še Mussolini (kasneje bila spremenjena prav pod pritiskom EU). Po nekaterih mnenjih zaradi potrebe, da v upravne strukture pripelje svoje somišljenike, po drugih spet zaradi tega, da se zagotovijo širši interesi skupnosti. Nič čudnega torej, da se mi je ob prodaji brniškega letališča Fraportu, katerega delni lastnik je nemška zvezna dežela Hessen pojavil močan občutek deja vu.

Vprašanje "privatizacije" pri meni tako ni vprašanje ustrezne lastniške strukture in nujne posledične učinkovitosti ali profitabilnosti, temveč bolj vprašanje, ali nismo pravzaprav, kot narod, kapitulirali in se sprijaznili z mislijo, da nismo sposobni upravljati s tem, kar marksizem označuje z materialno podstatjo družbe. Dodatno potrditev take misli vidim tudi v upravljanju t.i. DUTB, ki jo izvajajo najeti tujci. Je ta odločitev res strokovno nujna (ker ni lastnega znanja) ali zgolj nuja, da se "naših lopovov" ne spusti zraven?

Da se razumemo, tukaj ne odpiram vprašanja ekonomskih teorij in ideologij, pri čemer ocenjujem, da se oba skrajna pola spotakneta na dejstvu, da je njuno "popolno" delovanje mogoče le ob predpostavki globalne univerzalnosti in sprejetosti, kar je čista iluzija. Ne, vprašanje, ki se mi postavlja, je, če sprejmemo, da država ni sposobna upravljati s svojim premoženjem in ga je potrebno zato predati v roke, recimo temu trga, in torej ostane zgolj ukvarjanje z neekonomskimi vprašanji, kaj potem še sploh ostane od smisla državne ureditve.

Če bi bil zloben, bi rekel, da je samo dejstvo, da je država prisiljena v prodajo svojega premoženja, čisti dokaz, da tudi kvaliteta njenega upravljanja zahteva, da se država prepusti tistim, ki bodo poskrbeli, da je bolj učinkovita - po dandanašnji mantri torej, da se "privatizira." Za to imamo celo analitično podlago - naša država po raziskavah ni konkurenčna, in če je za konkurenčni boj boljše zasebno lastništvo, je nujen sklep, da jo predamo v upravljanje tistim, ki to znajo. In ker to Slovenci (očitno) niso, potem tujcem. Glede tega bi bilo resnično zanimivo videti rezultate kakšne vseslovenske ankete.

Paradoks takšnega razmišljanja pa je prav v ugotovitvi, da je do problemov, s katerimi se sooča naša država, pravzaprav prišlo (tudi) zaradi prevlade zasebnih interesov nad skupnimi cilji.

Kakorkoli, nekako se mi ta matematika ne izide. Razen če bi bil zraven ... Potem bi mogoče lahko užival sadove teh postopkov. Ker tujci znajo ceniti dobrega prodajalca, če jim prinese dobiček, ga bodo ščitili in (po)skrbeli zanj, pa če se vsi postavijo na glavo.

Hmm, ne vem, zakaj me to na nekaj spominja ...

P.S.
Sicer ni čisto v kontekstu te zadeve, a vseeno me zanima, zakaj Claudia Schiffer v reklami za Opel propagira, da raje kupuje nemški avto. Pa ja da ni zraven kakšen nacionalni interes, fuj in fej ...

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012