EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

3.7.2014

mag. Martin Jančar

Včasih bi spet raje bil pilot

Če sem čisto pošten, pravo pravzaprav v moji mladosti ni imelo posebne privlačnosti. Če bi me kdo v osnovni šoli vprašal, kaj bi rad počel v življenju, bi bil moj odgovor - pilot, še v srednji šoli pa bi bil ta odgovor najverjetneje pilot policijskega helikopterja. Srednja šola, čeprav je predmetnik vseboval precejšnjo mero prava, torej nikakor ni spremenila moje naravnanosti k tisti posebni obliki zadovoljstva, ki jo nudi omenjeni poklic, in tega nekomu, ki ga ni spoznal, ni mogoče opisati. Tako je  študij prava bil pravzaprav rezervna odločitev, potem, ko so se zadeve zapletle glede vpisa na študij tujih jezikov.

Osemdeseta so bila na področju prava precej burna leta, ker se je, tako kot danes, rajnka država spopadala s finančnimi težavami in, kot je v navadi v teh primerih, se je z inflacijo predpisov poskušalo ustrezno reagirati na zahteve časa. Na koncu tudi s pretirano uporabo takšnih izjemnih institutov, kot so uredbe z zakonsko močjo. Danes se mi zdi, da se pravzaprav vsaka kriza prej ali slej konča s pretiranim vplivom izvršilne veje oblasti in skoraj prepričan sem, da glede tega v Sloveniji še nismo videli zadnjega dejanja.

A če se vrnem nazaj, na začetke mojega študija prava, mi je kaj kmalu  pozornost pritegnilo dejstvo, da ima pravo nekatere osnovne postulate, nekatere zadeve, ki jih je možno, kljub vseh heterogenosti sveta in celo časovni oddaljenosti, zaznati povsod. In, ko sem v tretjem letniku spoznal še filozofijo prava, sem bil »pečen«.

Kot pravnik, tako si drznem trditi, imam privilegij, da na neko vedenje in ravnanje gledam skozi več zornih kotov. Lahko ga, tako kot vsi, opazujem skozi svoja intimna prepričanja, tudi predsodke, stereotipe in kar je še takega, kar nas opredeljuje in vpliva na ocenjevanje drugih ljudi in njihovega delovanja. Toda pravo mi omogoča tudi to, da stopim iz tega okolja in vedenje in ravnanje ocenjujem tako skozi trenutni pozitivno pravni okvir, kot tudi skozi tiste osnove, ki so se oblikovale kot del pravne kulture. Prav to je posebna vrednost tega poklica.

Verjetno nisem edini, ki se je še za časa študija srečal s tem, da mu je pristopil prijatelj ali prijateljica in ga pobaral, kako naj »pravno« reši neko svojo težavo. Tudi pri meni ni bilo nič drugače in moj prvi »primer« je bil, kot je pogosto, kup težav in vprašanj, ki so doletele prijateljico, ki se je nameravala ločiti od soproga, kaj kmalu pa tudi prijatelj, ki se je (kot običajno) znašel v postopku zaradi prekrška zoper cestno prometne predpise.

Pri takih zadevah je tako, da prej ali slej ugotoviš, da je to, kar ljudje od pravnika pričakujejo, zelo različno od tistega, čemur pravo pravzaprav služi. Zlasti pri družinskem in dednem pravu kaj kmalu padeš v kakofonijo tistega, kar tvori medčloveške odnose in je tako tisto, s čemer lahko resnično pravno »delaš« potrebno z muko izvleči iz prizadetega ali pa izluščiti iz vse navlake, s katero te dotični zasipa. Tudi ni presenetljivo, da je motiv človeka, ki želi »pravno« urediti zadeve, dokaj prepoznaven že po par besedah, včasih celo določno izražen v vprašanju: »Kako ga lahko pravno zafrknem?« (uporaba te besede je veliko milejša inačica dejanske). Na kakšnem drugem področju prava pa: »Kako se lahko pravno »izvlečem«?«

Distanca, na katero bi te morala pravzaprav opozarjati pravna izobrazba sama po sebi, je, da se take zahteve preprosto spregledajo. Pravo resnično ne služi temu, da bi drugega »zafrknili«, ga »izvlekli« ali dosegli učinke, ki so zunaj tistih, ki jih pravo lahko doseže. In obratno, pravo lahko sicer doseže tudi čustveno doživeto zadovoljitev (recimo ob izplačilu odškodnine), a to nikakor ni namen pravnega instituta. Enako velja tudi za kazensko sankcijo – namenjena je obsojencu in ne satisfakciji oškodovanca.

A zakaj sploh ponavljati nekaj tako očitnega oz. pravniku samoumevnega?

Zato, ker se po mojem trdnem prepričanju vedno bolj dokazuje, da se od prava in njegovih »izvajalcev« resnično pričakuje, da sanirajo vse, tudi tisto, kar tja ne sodi. V očitnem pomanjkanju moralnega se poskuša njegove učinke doseči s pravnim. Mislim, da je bil Jürgen Habermas tisti, ki je to zahtevo do modernega prava izrazil s trditvijo, da se pričakuje, da »pravo prevzame breme slabotne postkonvencionalne morale«. Toda, če privolimo v to, bomo morali nujno privoliti tudi v tisto, kar je tipično za moralno dojemanje sveta – partikularnost – beri neenakost, spontanost – beri arbitrarnost, intuitivnost – beri nepredvidljivost. Težava ni samo v tem, ker bi to pomenilo negacijo prava, temveč, ker bi predstavljalo tudi razvrednotenje morale.  

Še najhuje pa je, ko pravniki sami padejo v to priročno past. Toliko skreganosti z elementarnimi značilnostmi prava, kot sem jih zasledil v javnem diskurzu v zadnjem času, kaže, kako hitro se lahko prečka meja med tistim, kar mora veljati, da bi lahko neka družba preživela, in tistim, ki nujno vodi v njen prepad.

In, iskreno rečeno, stojimo tako na robu, da bi spet raje bil pilot.

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012