EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

4.6.2014

mag. Martin Jančar

O zornem kotu

Pravzaprav nisem čisto prepričan, kako nasloviti tole kolumno. Razmišljal sem, da bi nosila naslov „O perspektivi ali o perspektivah“ ker bi s tem poudaril, da lahko perspektiva opazovalca daje tudi (časovno) perspektivo delovanja in učinkov. A, bodi dovolj, naj beseda teče o zornem kotu.

Edward Coke je navedel, da: „Jurisprudentia est juvenibus regimen, senibus solamen, pauperibus divitae et divitibus securitas“ oz. v prostem prevodu, da je pravna znanost mladim vzgoja, starcem tolažba, ubogim bogastvo in bogatim varnost (prevod ni natančen, ker je pojem jurisprudentia težko enoznačno prevesti). Če to prestavim v nit te kolumne, gre za različne zorne kote, skozi katere lahko gledamo pravo nasploh. In navedeni, čeprav prekrasno opredeljeni, sploh niso edini. Zorni kot ne postavlja zgolj pravno znanje, temveč tudi, če ne zlasti, položaj v družbeni ali oblastni strukturi ali celo kulturno okolje.

Prvič sem spremembo zornega kota razločno zaznal, ko sem začel obiskovati pravno fakulteto. Lahko bi rekel, da sem doživel poseben trenutek, ko sem spoznal, da pravo ni zapleten gozd, v katerem se moraš izogibati oviram, ki se ti postavljajo, temveč mi riše predvsem varno pot do mojega cilja. Da smisel študija ni iskanje lukenj v mreži poti, skozi katere se lahko izviješ, temveč način, kako ostati na teh poteh. Da smisel delovanja pravnika ni, kako „nadmudriti“ drugega, temveč, kako se izogniti nedorečenosti siceršnje medčloveške komunikacije in jasno vzpostaviti odnose med posamezniki na pomembnejših področjih. Pravo sem zato odsihmal vedno dojemal kot civilizacijsko pridobitev, ki ureja medsebojna razmerja posameznikov na tak način, da se lahko vedno zanesejo, da, če se bodo pravil držali, ne morejo utrpeti nobene škode, še zlasti ne s strani tistih, ki imajo moč ali veščine, ki je pravo ne priznava.

Zlasti v kazenskem pravu je bilo to spoznanje najbolj šokantno. V srednji šoli sem se, kot policist (oz. miličnik - kadet) učil predvsem o tem, kako posamezno dejanje opredeliti kot kaznivo, kako pravilno izvesti postopke, da lahko uspešno izvajaš pregon storilcev kaznivih dejanj. Zato mi na začetku kar ni šlo v betico, ko sem na fakulteti predvsem (vsaj tako se mi je zdelo) poslušal o pravicah obdolženih, o pravilnosti postopka kot garanciji za, recimo temu „fair play“. A šlo je pravzaprav za stvar zornega kota - iz perspektive policista so procesne garancije v najslabšem primeru ovira, v najboljšem primeru pa zgolj sredstvo, da se nekoga, ki je (po prepričanju policista) storil neko kaznivo dejanje ali bolje rečeno, iz njegovega zornega kota „nekaj narobe“, spravi za zapahe. Ne moremo reči, da je policistovo gledanje zato nekaj slabega ali boljšega. Gre za zorni kot in perspektivo, ki je legitimna in potrebna - a v določeni meri.

Podobno se ti zorni kot spremeni takrat, ko moraš izpolniti neke pogoje, ki jih predvideva zakon. Načelno so pogoji, ki jih vsebuje nek predpis, vedno, vsaj majčkeno, moteči. Pred časom sem tako, s škripajočimi zobmi zbiral opremo, potrebno za registracijo barke za odprto območje plovbe. Pravilnik o čolnih in plavajočih napravah, ki to opredeljuje, ima v 44. členu 34 alinej, kaj vse moraš imeti in ker v navtiki vsaka stvar dosega najmanj dvojno ceno tistega, kar človek potrebuje na kopnem, je bilo preklinjanje skorajda nujno. Ob tem pa tudi bentenje, čemu je tega treba. A spet, vmes je poteklo kar nekaj let in, če danes pogledam po tej naši ljubi, stari lupini, lahko navedenim alinejam dodam še kakšnih 10 lastnih, ki so se „napravile“ same.

Tudi tukaj so izkušnje in pridobljeno znanje, predvsem pa odgovornost za varnost, spremenile zorni kot na neko pravno ureditev. Nekaj, kar mi je predstavljalo nadlogo, je postalo smisel. Tako kot procesna pravila kazenskega postopka skozi zorni kot sodnika.

Ne vem, na tem mestu bi se morala iz razmišljanja razviti neka morala. Če poskusim, bi najprej rekel, da je za razumevanje prava potreben ne samo strokovni, temveč tudi osebni uvid. Lahko bi tudi rekel, da je potrebno resnično razmisliti, preden se za namen preprečevanja zlorab, pravna pravila oblikuje tako, da se zagreni življenje tudi tistim, ki jim zloraba ni niti prišla na misel.  Mogoče to, da je potrebno vložiti precej napora, da se pojasni, čemu služi neko pravno pravilo in v razpravah opozoriti tudi na kakšen drugačen zorni kot ali še bolje, opazovati in misliti iz vseh zornih kotov.

Mogoče zgolj zato, da bi imeli tudi perspektivo.

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012