EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

19.5.2014

dr. Matej Accetto

Prava ali lažna smiselnost evropskih volitev?

Preden prehitro kliknete na povezavo do celotnega članka, preverimo, ali je današnja kolumna sploh prava za vas. Ste se nameravali udeležiti volitev v Evropski parlament? Se mi je kar zdelo. Vas na splošno zanima, kaj se godi z Evropsko unijo? Tudi prav, saj razumem. Bi mi kljub vsemu pomagali razmišljati o tem, ali so lahko prihajajoče evropske volitve nenamerna prevara? Hvala lepa in dobrodošli.

Če ste imeli srečo, ste jih leta 2009 lahko opazili: plakate in podobne slikovne materiale, ki so spodbujali k udeležbi na volitvah v EP, ker da so pomembne. Eden je vseboval fotografiji dveh zapakiranih piščancev, prvega, ki je bil zgolj ovit v folijo, in drugega, ki je imel na foliji še vrsto nalepk z informativnim besedilom. »Koliko označevanja potrebujemo?« vas je spraševal plakat. Na drugem sta bili sliki prenosnega računalnika in stekleničke za dojenčka, skupaj z vprašanjem »Kako naj uskladimo družino in kariero?«* Vprašanja je zastavljal EP z impliciranim sporočilom, da je odločitev o teh vprašanjih v vaših rokah – udeležite se volitev, ker bo to imelo posledice za vaše vsakdanje življenje.

(*Mimogrede, slovenska ubeseditev je bila malo drugačna od angleške (»How should we help balance family and career?« [Kako naj pomagamo usklajevati družino in kariero?]). Medtem ko je pri angleškem vprašanju povsem jasno, da ga implicirano postavljajo (bodoči) evropski poslanci svojim volivcem za pomoč pri njihovih izzivih, bi slovensko lahko razumeli tudi kot eksistencialno samoizpraševanje evroposlancev o tovrstnih lastnih težavah, ki kljub sanjskemu plačilu nemara niso zanemarljive.)

Kot nemara veste, je kampanji leta 2009 spodletelo: udeležba je bila še nižja kot na predhodnih volitvah in nadaljeval se je trend padanja vse od prvih neposrednih volitev leta 1979 naprej. Slovenija se je sicer lahko pohvalila, da je bila ena od držav, v kateri je bila raven udeležbe stabilna oziroma enaka kot leta 2004, a nemara le zato, ker je že leta 2004 znašala zgolj dobrih 28 odstotkov.

Da je udeležba na volitvah v EP nizka in da upada, je še posebej neugodno, ker je EP v zadnjih desetletjih uspešno pridobival na svoji institucionalni moči, in to pogosto prav z argumentom, da je edina demokratično voljena institucija ter s tem poglavitno jamstvo demokracije kot temeljne vrednote EU pri njenem delovanju. Da je ta hram evropske demokracije tako zanemarjen, je problem, o katerem je nekaj treba ukreniti.

S tem pa pridemo do pomembnega zasuka pri dojemanju problema z letošnjimi volitvami. Leta 2009 je bila v ospredju prizadevanj za dvig udeležbe nemara še razlaga, da se državljani Unije preprosto premalo zavedajo pomena Evropske unije za svoje vsakdanje življenje. Iz take razlage problema je potem tudi zrasla ideja zapakiranih piščancev in stekleničk z mlekom, s katerimi da bodo delovanje Unije učinkovito približali posameznikom. Na napakah se učimo in leta 2014 je poudarek drugje – da državljani Unije morda o delovanju EU že vedo dovolj, a imajo občutek, da z udeležbo na volitvah nanj ne bodo čisto nič vplivali. In kar je še huje, ta občutek je morda čisto upravičen!

Prvič zato, ker ni nobene jasne vezi med oddanimi glasovi državnim strankam in končno naddržavno sestavo Evropskega parlamenta v oddaljenem Bruslju. Drugič zato, ker morda tudi volivci celo razumejo, da Evropski parlament kot so-zakonodajalec ob Svetu ne igra običajne vloge parlamenta kot zakonodajne veje oblasti, v katerem bi se oblikovala večinska koalicija in narekovala politične odločitve v skladu s svojim programom. (EP je bil pogosto ponosen na dejstvo, da za razliko od nacionalnih parlamentov veliko pogosteje išče konsenz, kot pa da bi se preglasoval, a to je bilo v dialogu s Svetom kot tradicionalno odločilnejšim akterjem pri sprejemanju zakonodaje EU dokaj razumljivo in je obenem lahko danes šibkost pomena volitev.) In tretjič zato, ker je usmeritev in delovanje EU v marsikaterem pogledu odvisno od izvršilne veje oblasti, ki jo na ravni EU poleg predstavnikov držav članic v veliki meri predstavlja Evropska komisija, pri tej pa za razliko od državnih ureditev tradicionalno spet ni imel odločilne vloge EP, ampak Evropski svet, se pravi dogovor med vladami držav članic.

S tako razumljeno zagato – problem ni seznanjenost volivcev, ampak smiselnost njihove udeležbe – pa je letošnja kampanja na krilih ene od novosti Lizbonske pogodbe prinesla nov odgovor. Novost je določba sedmega odstavka 17. člena Pogodbe o Evropski uniji (oziroma že njenih prvih šest besed):

»Ob upoštevanju volitev v Evropski parlament in po opravljenih ustreznih posvetovanjih Evropski svet s kvalificirano večino Evropskemu parlamentu predlaga kandidata za predsednika Komisije. Evropski parlament izvoli tega kandidata z večino svojih članov. Če ta kandidat ne dobi zahtevane večine, Evropski svet v enem mesecu s kvalificirano večino predlaga novega kandidata, ki ga Evropski parlament izvoli po istem postopku.

Svet v medsebojnem soglasju z izvoljenim predsednikom sprejme seznam drugih oseb, ki jih predlaga v imenovanje za člane Komisije. Osebe so izbrane na podlagi predlogov držav članic v skladu z merili iz drugega pododstavka odstavka 3 in drugega pododstavka odstavka 5.

Predsednika, visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in druge člane Komisije kot kolegij z glasovanjem potrdi Evropski parlament. Na podlagi te potrditve Evropski svet s kvalificirano večino imenuje Komisijo.«

Če mora Evropski svet ob izboru kandidata upoštevati izid volitev v Evropski parlament, te naenkrat postanejo pomembnejše. Namenitev večine glasov nemara za seboj povleče tudi kandidata za predsednika Komisije! Ta pa bo, seveda, v skladu z volilnim programom oziroma predvolilnimi zavezami oblikoval tudi izvršilno politiko EU! V trenutku udeležba na volitvah postane bolj smiselna, če ne kar ključna za določanje prihodnosti Unije.

Takšna je letošnja popotnica, s katero nas evropski voditelji vabijo na volišča. Več političnih skupin je že predstavilo svoje kandidate (med njimi so znana imena evropskega političnega odra – Jean-Claude Juncker, Martin Schulz, Guy Verhofstadt), ti pa so se oboroženi s programi svojih političnih opcij že podali na različne konce Evrope in televizijska soočenja, na katerih prepričujejo volivce. Podporniki ideje se sprašujejo, ali ta sprememba vendarle ne bo oživila evropske demokracije in ali bodo letošnje volitve v Evropski parlament morda prve prave »evropske« volitve, ki jih ne bodo narekovali lokalni in nacionalni interesi in politični spopadi. To bomo seveda kot volivci pomagali spoznati in dočakali v prihodnjih tednih in mesecih. Upanje tli.

Ni pa brez težav in morebitnih pasti.

Kaj lahko se denimo zgodi, da evropskim voditeljem nobenem od predlaganih kandidatov za predsednika Evropske komisije ne bo zadosti všeč. (Če razmišljamo o kandidatih političnih skupin z realno možnostjo relativne večine, se pravi Junckerju in Schulzu, to vsaj za nekatere države gotovo velja za enega in drugega.) Poleg tega večina posamezne politične skupine v EP skoraj gotovo tudi ne bo takšna, da bi lahko sama narekovala odločitve Evropskega parlamenta.

Nekateri komentatorji tako že opozarjajo, da je povsem mogoče, da bo po intenzivnih posvetovanjih Evropski svet vendarle predlagal neko povsem drugo osebo, ki bo nato glede na doseženi dogovor (še posebno, če upoštevamo še dogovor o novem predsedniku Evropskega sveta in »zunanjem ministru« EU) dočakala še zadostno podporo v Evropskem parlamentu. Kar načeloma ne bi bilo nič usodnega, še posebno, če bi sprejeli razlago določbe Pogodbe o Evropski uniji, po kateri »upoštevanje volitev v Evropski parlament« pri izboru predsednika Komisije ne bi pomenilo absolutne vezanosti Evropskega sveta na doseženo relativno večino. (Podrobnejša razlaga te določbe in primerjava z ureditvami v državah članicah bi že krepko presegla okvire te kolumne.)

Razen, seveda, v luči trenutne retorike in predvolilnih zavez političnih skupin s svojimi kandidati. Mar volivcem ne obljubljajo, da je njihov glas pomemben in lahko odločilno prispeva v oblikovanju prihodnje politične poti Evropske unije? Drugi del razprave tako upravičeno ugovarja, da bi volivci končno odločitev, ki ne bi glede na volilni izid izbrala najustreznejšega kandidata izmed že ponujenih kandidatov posameznih političnih skupin, ampak na plan privlekla neko povsem novo ime, razumeli kot prevaro in se počutili naplahtane. Mar ne bi bilo posebej žalostno, če bi s tako potezo razočarali prav tiste volivce, ki jih evropski voditelji v želji po večji udeležbi na volitvah sedaj snubijo z obljubo dejanskega soodločanja o prihodnji evropski politiki? Da bi ravno s prelomljeno obljubo smiselnosti udeležbe na evropskih volitvah dokazovali njeno nesmiselnost?

Vse to, seveda, velja le ob predpostavki, da bo volivcem tokrat resnično mar za evropske volitve in da bodo to »prevaro« sploh opazili. Povsem mogoče pa je (in če bi sklepal stave, bi jo sklepal v tej smeri), da je tudi ta poskus promocije evropskih volitev relativno gledano bolj kot ne izzvenel v prazno in da večina državljanov držav članic postopka oblikovanja oblastnih institucij v oddaljenem Bruslju sploh ne bo opazila, kaj šele, da bi se počutila kaj bolj naplahtano s strani politike kot že sicer.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012