EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

22.4.2014

dr. Matej Accetto

Hramba osebnih podatkov in pravica do varstva pretekle zasebnosti

Koliko daste na svojo zasebnost? Vam tako kot meni zatrepetajo gangliji, ko vam med brskanjem po spletu oglasne pasice ponujajo ravno tiste izdelke, o katerih ste se razpisali v nedavnem e-pismu? Ali ko skoraj vsako, še tako neznatno pogodbeno razmerje vključuje tudi privolitev v »nenevarno« obdelavo vaših osebnih podatkov? Ali ko ... no, saj razumete.

Ta kolumna se je sprva namenila govoriti zgolj o docela resnobnih pravnih temah. Vsake toliko bi bilo že dobro spomniti, da sem tu vendarle kot »pravni kolumnist«, pa čeprav so IUS kolumne morda bolj koristne kot kotiček, kamor se lahko tipični pravni bralec za minutko zavleče prav v želji, da si malo odpočije od svojega siceršnjega pravnega dela.

Tokrat se kar prerada ponuja ena taka resna tema: Sodišče EU je ugotovilo neveljavnost Direktive 2006/24/ES o hrambi »komunikacijskih« podatkov, češ da ni združljiva z Listino EU o temeljnih pravicah. Zmaga za zagovornike varstva zasebnosti, zmaga za ljubitelje listin o temeljnih pravicah, pomembna zmaga v gradnji branikov pred miselnostjo masovnega nadzora nad vsesplošno sumljivim prebivalstvom. (Da je sodba, ki jo je sprejel Veliki senat Sodišča, ta hip še vedno dostopna le v treh »velikih« jezikih EU, je le droben madež na siceršnjo hvalevredno držo Sodišča kot zaščitnika malih.)

A vendar je ta tema aktualna zgolj toliko, kolikor se preliva z življenjem. To pa teče in mineva. Ali če poskusim spisati ustrezni uvod k tehtnemu razmišljanju generalnega pravobranilca Cruza Villalóna v omenjeni zadevi: Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, je pisal Prešeren. A medtem ko je dobil Prešeren s svojim spomenikom le eno muzo, se je, morebiti v nezavednem rivalstvu s slovenskim kolegom, z nekaj let kasneje odkritim spomenikom sredi Seville španski pesnik Gustavo Bécquer okitil kar s tremi, ki menda simbolizirajo tri ljubezni v času: preteklo, sedanjo in prihodnjo. Je zgolj naključje, da je v Sevilli pravo študiral tudi Cruz Villalón? Težko verjeti, ko pa očitno ne more ubežati razmišljanju o sedanjosti in preteklosti. Takole namreč piše v sklepnih predlogih, ko tehta sorazmernost ureditve hrambe podatkov po Direktivi (izpuščene opomba in bolj suhoparni lihi točki obrazložitve):

»144. V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da se kopičenje podatkov na nedoločenih krajih v kibernetičnem prostoru – kot v obravnavani zadevi – ki se vedno nanaša na konkretne in točno določene osebe, ne glede na trajanje običajno pojmuje kot anomalija. Načeloma do takega „zadrževanja“ podatkov o zasebnem življenju, tudi če bi ostalo samo pri tem, ne bi nikoli smelo priti, če pa že, bi moralo biti dovoljeno samo ob upoštevanju drugih zahtev družbenega življenja. To se lahko zgodi samo izjemoma in v tem smislu ne sme trajati dlje, kot je nujno potrebno.

[...]

146. V zvezi s tem se mi zdi koristno opozoriti, da človek po definiciji živi omejen čas, v katerem se prepletata preteklost – njegova lastna zgodovina in konec koncev njegov spomin – in sedanjost, ki jo živi bolj ali manj v tem trenutku in pomeni, da se zaveda tega, kar doživlja. Čeprav jo je težko opredeliti, preteklost od sedanjosti deli ločnica, ki je zagotovo za vsakogar drugačna. Manj vprašljiva se zdi možnost razlikovanja med dojemanjem sedanjosti in preteklosti. Pri vsakem od teh dojemanj je lahko pomembno zavedanje lastnega življenja, zlasti „zasebnega“, pa tudi „zabeleženega“ življenja. Razlika je v tem, ali to „zabeleženo“ življenje pojmujemo kot sedanje življenje ali pa ga doživljamo kot preteklost.

[...]

148. V tem smislu je mogoče ob popolnem zavedanju subjektivnosti, ki jo to prinaša, ugotoviti, da je treba obdobje hrambe osebnih podatkov, „ki se meri v mesecih“, razlikovati od obdobja, „ki se meri v letih“. Prvo ustreza obdobju življenja, ki se pojmuje kot sedanjost, drugo pa obdobju življenja, ki se pojmuje kot spomin. Poseganje v pravico do spoštovanja zasebnega življenja je s tega vidika vsakič drugačno, zato mora biti vsako tako poseganje upravičeno.
«

In kakšne so zahteve družbenega življenja? Od trenutka do trenutka različne, sedanjost in preteklost pa res dva različna svetova. Predstavljajte si, denimo, docela hipotetično, da ste na dopustu v Sevilli in vam na velikonočno nedeljo začne primanjkovati gotovine. Govorimo o letu 1986 ali o letu 2014? Odgovor na zagato bo docela različen.

Starejši bralci se boste spominjali časov, ko je bilo pred potjo na tuje treba dvigniti večjo vsoto denarja in ga potem v strahu pred zmikavti pretvoriti v potovalne čeke, kar je skupaj z nadležno izgubo časa pomenilo še nevšečne provizije ob virtualnem prelivanju iz valute v valuto. (Denimo iz dinarjev v dolarje na potovalnih čekih in nato iz dolarjev na potovalnih čekih v lokalno valuto.) Že nekaj let je tovrstna operacija docela nespametna, saj v skoraj vsakem mestecu na svetu že stoji vsaj en bolj ali manj zanesljiv bankomat, ki vam za dosti nižjo provizijo kadarkoli »iz nič« primakne sveženj bankovcev v lokalni valuti. Tovrstne spomine zato nemara hranite zase, saj bi vas mlajši sogovorniki sicer oprhali s podobno nejevernim začudenjem kot tedaj, ko jim pripovedujete o otroštvu brez telefona, ko so vas prijatelji prišli v kino povabit osebno na vrata (in ko je bila edina nerodna zahteva družbenega življenja, da se je bilo treba v dveh minutah odločiti, ali bi človek šel zraven, brez spletnega preverjanja ocene filma na vedno manj zanesljivem IMDB ali spletnega nakupa kart, da bi se izognil loteriji čakanja v dolgih vrstah pred nepredvidljivima blagajnama v Unionu).

Ti spomini se merijo celo v desetletjih, ne zgolj letih, v vsakem primeru pa nam je sedaj veliko bolje. Ali pač? Predstavljajte si, v onem docela hipotetičnem smislu, da se v Sevilli na nedeljski večer brezbrižno odpravite do bankomata ene od lokalnih bančnih podružnic (ki ji lahko hipotetično rečemo BBVA) in vanj vtaknete svojo bančno kartico, nato pa bankomat tik pred izplačilom gotovine zamrzne. Ob tem vam ne preostane drugega, kot da iz žepa povlečete prenosni telefon in skušate z eno roko priklicati center za pomoč uporabnikom, ne da bi poznali njegovo številko, medtem ko se z drugo roko še vedno posesivno oklepate bankomata, saj lahko kartico vsak hip vendarle blagovoli vrniti. Ko center prikličete, vam ne preveč prijazno povedo, da bodo bankomat na daljavo resetirali, kar bo trajalo deset minut* in morda celo pomagalo, sicer pa nujno pokličite svojo domačo banko in kartico prekličite, in to še preden zapustite bankomat.

(*Če vas slučajno zanima: dotični hipotetični bankomat teče oziroma se pretvarja teči v okolju Windows XP. (Kar človeka spomni na ono staro zbadljivko uporabnikov Linuxa: Welcome to the Linux world. On a quiet day, you can hear Windows reboot.) In ja, ponovni zagon traja kar nekaj minut.)

In tako v podoživljanju literarnega trikotnika up–obup–resignacija ždite pred bankomatom, imobilizirani z mobilnim telefonom in nelikvidnostjo, ter razmišljate o relativnosti razlik med sedanjostjo in preteklostjo. Morda o tem zapišete še kake krajše e-pismo ali daljše besedilo kake kolumne, ki ga pošljete prek priročnega spletnega programa, tako da si ga lahko poleg vsake malo bolje založene obveščevalne službe prebere tudi ponudnik tega programa ter vas še za odtenek bolje spozna. To naj bi sicer počel le, če bi bilo »nujno« za zaščito njegovih pravic, a v resnici je nuja zelo velika, sploh pa gre menda za njegovo ljubezen in vašo korist.

Pa smo spet pri nesorazmernosti, ki so jo Direktivi ali posledičnim nacionalnim zakonom očitali v različnih državah, tudi v Sloveniji, kjer je Informacijska pooblaščenka vložila zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti ZEKom-1 in kjer je Ustavno sodišče odločanje zadržalo do omenjene odločitve Sodišča EU o veljavnosti Direktive 2006/24/ES. Z odločitvijo Sodišča EU, da Direktiva ni zadostila pogojem za dopustno omejevanje temeljnih pravic iz listine v skladu s prvim odstavkom 52. člena Listine, je spet merodajna prejšnja evropska ureditev, po kateri države sicer imajo možnost (ne pa dolžnosti) urediti hrambo podatkov v zvezi z elektronskimi komunikacijami, a morajo seveda tudi njihove nacionalne ureditve spoštovati enake evropske standarde varstva temeljnih pravic. Foucaultovo nihalo spet niha; sedaj potrebujemo le še nekaj gotovine.

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012