EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

2.12.2013

dr. Matej Accetto

O kruhu in igrah

Ko je de Coubertin poudarjal, da ni pomembno zmagati, ampak sodelovati, je imel nemara v mislih športno udejstvovanje. Danes, se zdi, smo to reklo razbili na dve: v športu je pomembno zmagovati (za vsako ceno), v športnem poslu pa je pomembno sodelovati (pri koritu, za čim višjo ceno). In žal je šport pogosto le zrcalo družbe.

Še danes se je spominjam, nepomembne tekme z začetka osnovne šole. (Nekje na robu mojega spomina me kljuva misel, da sem jo pred leti celo že omenil v eni kolumni.) Moja ekipa je igrala sijajno in tesno vodila, ko je proti koncu tekme naš vratar hrabro posredoval in ujel žogo na robu svojega kazenskega prostora. »Igranje z roko!« so se zadrli nasprotni igralci. »Penal!« Naglica in glasnost njihovega protestiranja seveda nista bili brez razloga – igro smo namreč igrali po gentlemanskih pravilih in bili sami sebi sodniki.

Moja ekipa se je takšni uporabi pravil vendarle uprla. Vratar, tako se nam je zdelo, je žogo vsekakor lahko ujel bodisi zgolj zunaj kazenskega prostora bodisi zgolj znotraj njega: v prvem primeru ne bi moglo iti za prekršek za kazenski strel, v drugem pa sploh ne za prekršek. A kaj, ko je nasprotna ekipa igrala nekakšen metafizični nogomet, v katerem je bil naš vratar svojevrstna različica Schrödingerjeve mačke, hkrati zunaj kazenskega prostora, da je bilo igranje z roko lahko prekršek, in znotraj tega prostora, da je prekršek pomenil najstrožjo kazen. Njihova metafizika se ni podredila naši logiki in tekme nismo mogli niti dokončati.

Toliko o sedemletnikih, ki jim lahko marsikaj odpustimo. A podobne težave imajo tudi nekoliko starejši igralci. Te dni (oziroma mesece) se na športnih zelenicah spet odvija najstarejše športno rivalstvo, spopad med angleško in avstralsko reprezentanco kriketa za tragikomično majhen pokal, imenovan Pepel. (V počastitev rivalstva ime izvira iz osmrtnice v enem od angleških časopisov po avstralski zmagi leta 1882, v kateri je užaloščeni novinar zapisal, da je angleški kriket umrl in bo upepeljen, pepel pa bodo odpeljali v Avstralijo.) Saj vem, o kriketu ne veste skoraj ničesar, razen, seveda, če ste slučajno iz Indije, kjer je kriket šport številka ena in kjer se je največji zvezdnik tega športa, Sachin Tendulkar, pred tedni upokojil s statusom pol-božanstva. A brez skrbi: za poanto napisanega zadošča povsem površna predstava o staromodni igri, v kateri po najžlahtnejši različici ena tekma traja do pet dni, v katerih moštvi izmenično odbijata in lovita žogo, razen med premori za »pijačo« (trikrat po pet minut na dan), »kosilo« (štirideset minut) in »čaj« (dvajset minut). Vsaka serija Pepela traja pet takih petdnevnih tekem, letos pa sta izjemoma na vrsti kar dve seriji, kar pomeni, da bi lahko igralci Anglije in Avstralije med seboj preigrali kar petdeset dni tekem. (V praksi jih bodo zaradi dežja in zgodnejših koncev posameznih tekem nekaj manj.)

Igra se je seveda v zadnjem stoletju v vseh pogledih nekoliko razvila – angleška reprezentanca je denimo ob trenutnem gostovanju v Avstraliji svojim gostiteljem posredovala 82 strani navodil za pripravo obedov. Močno se je razvila tudi tehnologija, s katero naj bi pomagali ob spornih sodniških odločitvah – predvsem posebne termične kamere, mikrofoni in grafični prikazovalniki zvočnih valov, ki pokažejo sledi najrahlejših dotikov žogice in kija, ter sistem sedmih kamer in balistične analize, ki predvidi, ali bi žogica zadela vratca, če je ne bi ustavila odbijalčeva noga. (Tu je denimo en mejni primer slednjega.)

No, ker gre za staro igro, naj bi nekaj veljal tudi športni duh – navsezadnje ga omenja tudi preambula uradnih pravil igre. A poleti je bil med tekmovanjem v Angliji eden od angleških odbijalcev očitno izločen, kar so opazili vsi, le sodnik je napako spregledal. Pošten igralec bi v takem primeru menda sam zapustil igrišče, dotični igralec pa je ostal na igrišču, igral naprej in pomagal k zmagi svojega moštva. Kar je pomenilo velik škandal – saj gre vendar za Pepel; Avstralci so se pritoževali, češ da je to docela nemarno goljufanje, Angleži so hiteli razlagat, da Avstralci isto počno že od pamtiveka in da v vsakem primeru odločitev o izločitvi ni naloga igralca, ampak sodnika. Pravil igralec izrecno ni prekršil, dolgo pa je potekala razprava o tem, ali se ni nedopustno pregrešil zoper »duha« igre. Eden od manjših avstralskih časopisov je pred trenutno serijo razglasil bojkot njegovega imena, ki se ga poskuša držati. To so tegobe in razprtije, ki zaposlujejo privržence in narekujejo pozornost medijev.

Kaj pa zakulisje? Korupcije se ne manjka, ne v kriketu ne v nogometu, kjer je nedavno ugledni trener Arsène Wenger tožil o težavah soočanja z nepošteno igro. V športu, kjer na birokratskem Olimpu že leta sedijo premožni baroni, ki niti približno ne vlivajo zaupanja v poštenost in iskrenost svojega početja, a vsej navidezni nesnagi navkljub ne odgovarjajo nikomur. Res je nezdružljivo, kot je nedavno zapisala britanska novinarka, da lahko predsednik FIFA Sepp Blatter na nedolžnem družabnem dogodku za oxfordske študente razlaga, kako da ima »nogomet moč, da zgradi boljšo prihodnost«, in da je naloga FIFA, ki da obstaja zaradi »občutka močne dolžnosti družbi«,  da »pomaga skupnostim v težavah prek nogometa«, na vprašanja o nečloveških razmerah tujih delavcev v Katarju ob pripravah na svetovno prvenstvo v nogometu pa odgovarja, da FIFA nima pristojnosti, da bi lahko v zvezi s tem karkoli ukrenila. Pošten človek bi bodisi utihnil bodisi živel svojo retoriko. Nadležni baroni svetovne športne industrije pa veselo hitijo naprej in nič se ne spremeni.

Te dni nas je tudi v tujini dosegla vest o odstopu članov Komisije za preprečevanje korupcije. Vest bo gotovo za marsikoga dobrodošla, ker bo dokazovala eno ali drugo teorijo zarote, a sam jo razumem predvsem kot še eno žalostno potrditev tega, da je Avgijev hlev res težko izkidati. Poročilo KPK o vodilnih političnih veljakih ter druga razodetja v zadnjih letih pričajo, kako daleč smo od docela zdrave politične ureditve.

V idealni državi do tovrstnih packarij sploh ne bi prihajalo (in tudi posebne protikorupcijske komisije ne bi potrebovali). V zdravi državi bi ob podobnih razodetjih omadeževani politiki zmogli vsaj toliko dostojanstva, da bi se sami umaknili. V državah z zadostno stopnjo odgovornosti za svoja početja bi za njihov umik poskrbele vsaj njihove stranke ali preostanek politične skupnosti. Pri nas pa se ne zgodi (skoraj) nič in odstopajo protikorupcijske komisije, ne korupcijski politiki.

Ko bi se vsaj vse naše težave merile zgolj v prepiru o tem, ali je vratar ujel žogo zunaj svojega kazenskega prostora ali v njem …


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012