EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

14.8.2013

mag. Martin Jančar

O vrednosti pravnega znanja?

Še dobro se spominjam, kaj mi je oče rekel, ko sem odšel v srednjo šolo: “sine, če ti ne bo šlo, boš pač šel delat”. Kar je pomenilo, da bom pač zaposlitev poiskal v eni od številnih tovarn v Mariboru. Konec sedemdesetih, v začetku osemdesetih, to namreč ni bil nikakršen problem in svoja poletja sem, na očetovo zahtevo seveda, od 13-tega leta preživljal za takšno ali drugačno obliko tekočega traku v Primatu.

Iz teh poletij se spominjam predvsem zgodnjega vstajanja (delati se je začelo ob 6 zjutraj), vonja po strojnem olju na stružnicah, obilne malice (moja najbolj priljubljena: pol kile kruha, kisla smetana in velik kos “posebne”)  in pogovorov ob odmoru na tovarniškem dvorišču. In seveda mladostniškega navdušenja nad upravljanjem viličarja ...

Kasneje sem ob poletjih delal marsikaj: od policista prometnika (sladoledarja, kot so nam pravili) do dela v trgovini s kmetijskimi potrebščinami (kjer sem predvsem nakladal in razkladal tovornjak in pri tem s “Prlekom”, kot smo klicali šoferja in njegovim “dajcem” prevozil celo Slovenijo).

Preden me čisto zanese v obujanje spominov – ena stvar pri vseh teh primerih ni bila nikoli sporna, in sicer plačilo za delo, ki sem ga opravil. Tega sem vedno dobil.

Ko se je pojavilo »volontersko pripravništvo«, sem sicer razloge zanj razumel – prostih pripravniških mest na sodiščih je bilo malo, lista čakajočih dolga in interes velik, zato ni nič čudnega, da se je morala pojaviti možnost, da se obvezno prakso opravi tudi tako, da nekdo brezplačno izpolni pogoje za opravljanje pravosodnega izpita.

Sam sem do takšnih načinov opravljanja dela, ki naj bi v prihodnosti predstavljalo vir preživetja, vedno malo skeptičen. Plačilo dela namreč po mojem prepričanju ni samo povračilo za vložen trud, temveč tudi konkretno in materialno podana zaveza. Razen tega predstavlja neko vrednost tega, kar človek vnaša v neko delovno okolje ali celo družbo. Pri pravnem znanju, ki v Republiki Sloveniji nikoli ni bilo resnično čislano, bi bilo to toliko bolj potrebno izraziti.  

Od kod trditev, da pravno znanje nikoli ni bilo resnično čislano? Pravnega znanja nikakor ne smemo enačiti z v javnosti znanimi zneski, ki so jih dosegali nekateri znani odvetniki in svetovalci. Pravo, če smo čisto pošteni, pri nas svoje prave vrednosti nikoli niti ni doseglo.

Ko sem začel študirati pravo, me je osebno najbolj presenetilo dejstvo, da se nismo učili, kako pravo izkoristiti, temveč, kako naj bi stvari delovale »po pravu«. Učenje kazenskega in upravnega prava v srednji šoli je bilo iz moje perspektive bolj »instrumentalno«, torej, kako uporabiti pravne inštitute pri pregonu kriminalcev, zato je bil pri študiju prava na fakulteti, ki je osredotočeno na preučevanje in razumevanje pravnega reda kot celote (seveda iz vidika različnih pravnih panog) prisoten določen »aha« moment.

V slovenski praksi se nerazumevanje prava pokaže predvsem po tem, da ljudje k pravniku pristopijo praviloma šele takrat,  ko se pojavi kršitev prava, se pravi njegov sekundarni element. Vsak pravnik bo znal povedati, da je razmerje med tistimi, ki so prišli k njemu, recimo z namenom, da jim sestavi neko pogodbo ali pojasni pravno ureditev nekega področja in tistimi, ki so pristopili, da bi jih izvlekel iz pravne godlje, v kateri so se znašli (pogosto zaradi neupoštevanja prava) močno v korist slednjih. In to je ključno!

Spominjam se primera, v katerem sem sodil, ko je nek podjetnik utrpel precejšnjo škodo samo zaradi določbe v pogodbi, ki je študent prava v 2 letniku pravne fakultete ne bi nikoli vključil vanjo. Ko sem ga vprašal, zakaj ni poiskal pravnega strokovnjaka, ki bi mu pojasnil vsebino določb – mi je čisto prostodušno odgovoril, da so odvetniki dragi. Pa čeprav je namesto 500 evrov, kolikor bi, recimo, maksimalno stalo eno takšno preverjanje pogodbe, nato utrpel  par sto tisoč evrov škode.

Na primarni ravni prava, ki je, to poudarjam, v vključitvi človekovega ravnanja v pravno urejeno shemo, nismo v vsem tem času naredili nič, pa čeprav imamo prav tukaj največji človeški potencial. In ja, ta potencial je prav v novopečenih diplomiranih pravnikih. In tukaj, pri teh novopečenih strokovnjakih je pravi temelj bodoče »pravne kulture« po kateri baje hlepimo.

Če jim za delo ne priznamo njegove vrednosti, potem ne moremo pričakovati, da bodo to vrednost tudi vzdrževali. Čisto po liberalni mantri: »Kar je zastonj, človek ne spoštuje«.

In kako jim naj priznamo vrednost njihovega dela? Saj poznate anekdoto:

Kako se naj vam zahvalim?, je neka gospa vprašala Clarenca Darrowa, znanega ameriškega odvetnika.

Draga gospa, ji je odgovoril, odkar so Feničani izumili denar, obstaja samo en odgovor na to vprašanje.

mag. Martin Jančar
martin.jancar@sodisce.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012